The Stroj razbijajo po sodih, množica glasno ploska in žvižga. Še zadnjič si popravim vezalke, preverim, če je čip na svojem mestu in vklopim uro. HR found + GPS found. Sledi kratek pisk. Pripravljen sem. Pripravljen, da okronam več mesečne priprave. Energija je na višku in najraje bi že kar stekel. V sebi čutim, da sem pripravljen in prepričan, da bom zmogel. Še nekaj poskokov za ogrevanje ... Hudiča! Pred nekaj minutami sem odtočil in zopet imam poln mehur. Ne bo mi preostalo drugega, kot da prehitim zajca, si izborim dovolj prednosti in odtočim za prvim grmovjem ...
……………………..
Zopet je tisti dan, ko imamo v osnovni šoli športno testiranje. Izvajamo različne vaje v telovadnici - tek po vseh štirih čez ovire, vesa v vzgibu, ploskanje z roko po deski, minuta trebušnjakov … In nato še tek na 60 in 600 m. Tek. Kdo za vraga si je izmislil tek? S svojo majhno čokato postavo sem nekonkurenčen večini svojih sošolcev, zato skrbno izbiram svojega tekmovalca, s katerim se bom pomeril na šestdeset metrski razdalji. Na voljo imava tri poskuse. Tri! Kot, da bom v tretjem poskusu hitrejši od prvega, v katerem sem že porabil vso svojo energijo?! Neumnost. Po treh poskusil šprintanja sledi še tek na 600 m. Trije krogi in pol po šolskem stadionu. Saj niso normalni! S sošolci se prerivamo na nekaj metrih štartne črte in čakamo, da učitelj športne vzgoje oznani začetek teka. Pripravljeni, pozor, zdaj! Zamahne z roko in cel razred se zapodi po tekaški stezi. Kot konji v galopu se zapodimo po stezi, se prerivamo med sabo in vsak si poskuša izboriti prvo mesto. Boj traja vse do prvega ovinka, ko zmogljivejši sošolci tečejo dalje, počasnejši pa omagamo. Sledijo peklenski in mukotrpni metri vse do cilja, ko z bolečino v prsih in občutkom slabosti, krepko čez dve minuti, prečkam ciljno črto. Kljub vsem bolečinam sem vesel, da sem vsaj za eno leto opravil s tekom.
In tako so si sledila osnovnošolska leta. Leto za letom smo sopihali po šolskem stadionu, volje do teka pa je bilo z vsakim pretečenim korakom vse manj. Kljub rednim treningom juda in kasneje karateja, je tek ostajala moja najbolj nepriljubljena športna disciplina. Tekati smo morali zgolj pod prisilo v osnovni šoli, rekreativnih tekačev pa v tistem času v naši vasi še ni bilo moč opaziti. Edina rekreacija v našem kraju je bila bodisi košarka bodisi nogomet, z veliko količino popitega piva, osamljeni tekači pa so bili ožigosani kot lenuhi in brezdelneži. Iskanju smisla v teku torej nisem posvečal veliko pozornosti, saj je bil tek nekaj, s čimer se mi v prostem času ni potrebno ukvarjati in tečemo le pod prisilo v šoli. Za rekreacijo tečejo le norci in brezdelneži.
Leta so minevala in prihajal sem v čas adolescence. Telo se mi je začelo spreminjati, prav tako pa tudi moje razmišljanje. Proti koncu osnovne šole sem načrtno izgubil nekaj kilogramov in vizualno zelo spremenil svojo podobo, šport pa je pridobival na zanimanju. V začetku srednje šole sem se začel ukvarjati z gorskim in cestnim kolesarjenjem, prav tako pa sem vse pogosteje zahajal v hribe. Rednim tedenskim treningom karateja, sem dodal še vikend pohode na okoliške hribe, poletni meseci pa so bili rezervirani za kolo in plavanje. Moje telo je dobivalo športno podobo, prav tako pa sem se mentalno počutil kot športnik. Ne boste verjeli, ampak ob vsej energiji me je začel zanimati tek. Razdalja daljša od 1500 m se mi je še vedno zdela svetlobno daleč, vendar prvi koraki so bili storjeni. To je bil čas, ko sem bil v odlični fizični pripravljenosti, posledično tudi v psihični, odraz vsega pa so bili uspehi v šoli.
Potem pa je prišel dan, ko sem se v soboto zjutraj usedel na gugalnik v domači dnevni sobi. Nekaj časa sem gledal tv, nato pa se na hitro dvignil iz gugalnika. Naenkrat sem začutil peklensko bolečino. Podobno, kot bi me nekdo z iglo zabodel direktno v hrbtenico. Obstal sem. Mislil sem, da bo bolečina hitro minila, vendar ni. Komaj sem prišel do kuhanje, ob vsakem dotiku pa sem občutil skelečo bolečino v predelu križa. Vikend je ob mukah počasi minil, bolečina pa je še vedno ostala. Čeprav je bil obisk zdravnika moja zadnja možnost na spisku, ni preostalo drugega, kot da se odpravim po zdravniško pomoč. Rengenski posnetek hrbtenice je pokazal cca 1 cm zamika med 4. in 5. ledvenim vretencem, specialist pa mi je prijazno svetoval omejitve. Prepoved dvigovanja bremen težjih od 5 kg, prenehanje ukvarjanja s karatejem, gorskim kolesarjenjem, prepoved izvajanja predklonov, prevalov, … Sledila je tudi delna upravičenost pri športni vzgoji. Seveda pa nisem smel popolnoma opustiti gibanja, predlagal mi je čim več plavanja, tek na smučeh, …
V dneh, ki so sledili, se svojih omejitev niti nisem zavedal. Spoštoval sem omejitve, saj jih kljub svoji volji, zaradi bolečin v hrbtenici, nisem mogel izvajati. Izbris športnih aktivnosti iz mojega življenja, pa je imelo večje posledice, kot sem si takrat sploh lahko predstavljal in jih na žalost oz. na srečo, da jih sploh, razumem šele danes. Podzavestno sem v poškodbi hrbtenice dobival izgovor za vse svoje neaktivnosti in počasi se je vse spuščalo le še navzdol. K temu je sicer tudi botroval zimski čas, vseeno pa je bilo to obdobje, ko sem začenjal biti drugačen od drugih. Tisto šolsko leto se je počasi zaključilo in sledilo je poletje, ki sem ga preživel na kolesu, s katerim sem se večino časa podil po primorskih obalnih cestah in ob prebiranju tednika Mladina. Opažal sem čedalje večjo razliko od svojih vrstnikov. Stvari, ki so mi bile nekoč smešne, mi nikakor niso več narisale nasmeha na obrazu in teme o katerih so se pogovarjali moji sošolci, me niso več zanimale. Tudi novo šolsko leto ni prineslo sprememb. Razen navzdol. Bilo je zadnje leto v srednji šoli in že od septembra dalje smo čutili pritisk mature. Pritisk pa ni bil zgolj med profesorji in dijaki, temveč so se krhale tudi vezi med prijatelji. Poleg že tako napetega dogajanja v šoli, so v naše življenje vstopale prve resne ljubezni in nikoli ne bom pozabil besed očeta od mojega takrat zelo dobrega prijatelja, ko smo vsak s svojim kozarcem v roki stali pred plesiščem na maturantskem plesu: “Ko bo prišla prva ženska, boste šli vsak po svoje!” In tako je tudi bilo. Prvi od treh prijateljev je dobil punco, kmalu za tem še drugi. Čez nekaj mesecev pa tudi jaz. Prijateljske vezi so izginjale in od prekrokanih noči s prijatelji, so ostala le druženja v šoli.
Šolsko leto je počasi prihajalo h koncu in približevala se je matura. Še vedno z mladostniškim obnašanjem in željo po odraslosti ter pomembnosti, smo se razkropili po Ljubljani in Mariboru. Vsak je odšel svojo pot in za nekaj časa smo se s starimi prijatelji razšli. Prišla so nova spoznanstva, jaz pa sem spoznal tudi novo ljubezen. Fotografijo. Bila je kot zadnja pot iz krize. Kaj vse se je dogajalo v moji glavi v zadnjem letniku srednje šole namenoma nisem opisoval in ga bom le poimenoval kot obdobje odraščanja in zorenja. Obdobje, ko se je v meni marsikaj spremenilo, predvsem pa je zelo vplivalo na mojo izraznost v fotografiji. Fotografija. Izhod v sili. Na otožen večer - še v srednji šoli -, sem pred spanjem razmišljal o svojem življenju. Razmišljal sem, kaj me je nekoč razveseljevalo, kaj mi je dajalo energijo za vsakdanje življenje, ki je takrat nisem več imel. Razmišljal sem o kolesarjenju, o pisanju kolesarskega dnevnika, načrtovanju poti, potovanjih, planinah, … Misli so me pripeljale tudi do fotografije. Že od nekdaj sem rad fotografiral, predvsem na potovanjih in v hribih, čeprav se resneje fotografiji nisem nikdar posvečal. Spominjam se, da sem za končni učni uspeh tretjega letnika srednje šole dobil prvi digitalni kompaktni fotoaparat. O samih tehničnih lastnostih takratnega digitalca ni potrebno izgubljati besed, saj ima danes še najslabši mobilni telefon boljši fotoaparat od takratnega odličnega digitalnega fotoaparata. Bilo pa je imenitno si ogledovati posnete fotografije na ekranu fotoaparata in jih le z nekaj kliki prenesti na računalnik. Zvečer je tako že vsa družina na fotografijah podoživljala lepo preživet dan. Tistega večera sem tudi spoznal, da fotografiranje lahko postane moj hobi, ki bi me razveseljeval, hkrati pa ne bi trpela moja hrbtenica. O fotografiji sem začel resneje razmišljati, po končani srednji šoli, pa sem najino ljubezen le še bolj poglobil. Opravil sem tečaj popotne fotografije, kjer sem se fotografirati učil na takrat 30 let staro očetovo Praktico, po tečaju pa je sledil nakup resne fotografske opreme. Ker se digitalcem takrat še ni zaupalo, je v moje roke priromal Nikon F80 s kit objektivom 28-100 mm, od znanega slovenskega fotografa Toma Jeseničnika pa sem kupil profesionalni objektiv 80-200 mm f/2.8, ki mi služi še danes. Postal sem zasvojen. Razmišljal sem le še o fotografiji, fotografske filme pa sem kuril kot nor. Kljub posnetim fotografijam, pa nisem napredoval. Vsaj ne toliko, kot bi lahko in toliko, kot bi moral. Nisem bil le začetnik v fotografiji, bil sem začetnik tudi po obnašanju - kot vsak drug začetnik, ki si prebere pol strani o fotografiji, sem tudi jaz vse vedel, vse znal in ustvarjal najboljše fotografije. Vsaj tako sem mislil, dokler se nisem priključil takratni razstavljalski skupini Fotografskega društva Celje. Če je bilo obdobje odraščanja v zadnje letu srednje šole in odločitev za fotografijo prva prelomnica, potem je bila pridružitev tej skupini druga moja večja prelomnica, ne le na moji fotografski poti, temveč tudi življenjski.
Prvi sestanek še vedno ostaja zasidran v mojem spominu, kot bi se zgodil včeraj. Moja veza z društvom je bil - danes zagotovo eden najboljših slovenskih fotografov vseh časov -, Jure Kravanja. “Bomo zelo veseli, če se nam boš pridružil,” so bile njegove besede. Z namenom, da se predstavim ostalim članom, sem dobil navodilo, da naj na prvi sestanek prinesem približno dvajset svojih fotografij. Ubogal sem Jureta in jih prinesel. Takrat še na cd-ju, saj so bili usb ključi še redkost. Prva točka dnevnega reda so bile aktualne društvene aktivnosti, katere sem molče sprejemal, pod drugo točko pa je sledil ogled mojih fotografij. Prva fotografija. Dobim nekaj napotkov. Dobro, prenesem dostojno. Sledi druga fotografija. Tudi še prenesem dostojno vse kritike. Potem pa se je začelo. To moti, to bi lahko naredil tako, takšne motive fotografiraj tako, izberi pravilno svetlobo, kadriraj tako, … Pri 18. fotografiji sem že bil tako na tleh, da sem hotel izvleči cd iz računalnika in oditi domov. Vendar sem zdržal do konca. Zelo dobro se spominjam občutka, ko sem se po sestanku peljal proti domu. Trdno sem bil prepričan, da me v društvu ne bodo več videli. Kajti, jaz, fotograf, ki je še pred nekaj urami mislil, da ima dobre fotografije, je bil poražen. V približno pol ure so mi jasno povedali, da imam slabe fotografije, moj ego pa je bil popolnoma ranjen. Po prihodu domov, sem cd odložil na mizo in nisem se več želel ukvarjati z njim. Zgodba s fotografijo je bila zame zaključena … Takšno mišljenje je trajalo le nekaj dni. Še v tistem tednu sem cd ponovno vstavil v računalnik. Pogledal sem vsako fotografijo posebej in pri vsaki posebej razmišljal o predlogih, ki sem jih dobil na sestanku. Vseh predlogov takrat še nisem razumel, večinoma pa sem doumel, kaj so mi želeli povedati. Zopet je prišel ponedeljek in brez razmišljanja, sicer s strahospoštovanjem do ostalih članov, sem se odpravil na sestanek. Moja zgodba o fotografiji se je začela … Zame je bil takšen krst povod v to, da sem o fotografiji začel še intenzivneje razmišljati in na skoraj vsaj sestanek sem prinesel kakšno fotografijo ali dve, da sem dobil kritiko. Želel sem si kritike. In ne le navadne kritike, temveč tiste prave, ostre kritike. Če so kdaj kaj pohvalili, sem bil že skoraj jezen. To mi je ostalo vse do današnjih dni. Raje me skritiziraj in me ne hvali. Samo tako se bom česa naučil. Fotografski krst, ki sem ga prestal, je bil zame zelo na nož, vendar sem le tako napredoval.
Moja fotografska zgodba se je nadalje odvijala tako, da smo čez nekaj mesecev podali izstopne izjave iz Fotografskega društva Celje in ustanovili svoje društvo. Poimenovali smo ga Društvo fotografov Svit. Že tisto leto smo bili s strani Fotografske zveze Slovenije razglašeni za najuspešnejše fotografsko društvo v državi in ta naziv smo ohranili vse do danes. Bili smo zelo aktivni, tako na ustvarjalnem področju, kakor tudi na organizacijskem. Glede na to, da so društva neprofitna organizacija, smo si upali izpeljati kar nekaj tehnično in tudi finančno zahtevnih projektov. Začeli smo z večerom digitalnih predstavitev naših fotografij, kar je bila takrat novost v slovenskem fotografskem prostoru, sledil pa je mesec fotografije, ki smo ga v naši organizaciji organizirali petkrat zapored. Danes pa je društvo svojo energijo usmerilo v izobraževanje mladih in že dve leti zapored organizira projekt Dnevi mladinske fotografije.
Skupaj z društvom pa sem rastel tudi jaz. Osebno, kakor tudi fotografsko. Fotoaparat mi je iz dneva v dan postajal pomembnejše orodje za izražanje. S tipičnih popotnih in uličnih motivov, sem začel prehajati na t.i. režirano fotografijo, kjer sem želel imeti popoln nadzor nad situacijo, fotografije pa so vse bolj postajale moje zrcalo notranjosti. Iz image taker-ja sem postal image maker. Popotovanja in ulico sem zamenjal za režiran portret in akt fotografijo. Preučeval sem simboliko in značaje ljudi, zgodbe za svoje motive pa sem iskal v vsakdanjih situacijah, ki sem jih doživljal. Tako je na eni strani nastajala zgodba mojih starih staršev, ki sem jih redno fotografiral, na drugi strani pa vse bolj izpovedni akt posnetki. Nisem izbiral modelov po zunanjosti, sprejel sem vsakega. Tudi moške. Velikokrat slišim od akt fotografov, da ne fotografirajo moških aktov, saj je žensko telo tako lepo, vedno pripravljeno za ustvarjanje v moških pa ne vidijo smisla ustvarjalnosti. In ženska se mora na fotografijah pokazati v vsej svoji lepoti. Ne strinjam se z njimi. Ne zanikam dejstva, da je žensko telo lepo, ne morem pa se strinjati, da je potrebno žensko, pa tudi moškega, pokazati v vsej svoji lepoti. Moje mnenje je, da pri portretirancu ni pomembno izpostavljati njegovih zunanjih, temveč se je potrebno osredotočiti na njegove značajske lastnosti. Zato za svoje portretirance raje izbiram tehniko naked kot pa nude. Koncept mojega izražanja torej ni telo, temveč njegova duša, psiha, za kar pa se je potrebno vživeti v življenje drugih, jih razumeti, morda celo prevzeti njihovo življenje. Tu pa je lahko velika past za ustvarjalca ...
Življenje v filozofiji in iluzijah te hitro odpelje iz realnega sveta. In mene je fotografija odpeljala od študija prava in drugih obveznosti. Odpeljala me je v drug svet, ki sem ga doživljal kot fotografski film, saj sem okolico okoli sebe dojemal kot fotografije. Priznam, da se je študij prava zavlekel zaradi fotografije, ampak če se danes ozrem nazaj, mi ni žal poti, ki sem jo izbral. V tem obdobju sem se namreč naučil, česar mi ne bi mogla dati nobena izobraževalna ustanova. V mislih imam predvsem sociološke in psihološke poglede na okolico in odnose z ljudmi, saj sem s pomočjo fotografije bolje spoznal ljudi, njihovo mimiko in obnašanje, kot bi jo brez fotografije. In danes mi to znanje, ko vsak dan delam z ljudmi, še kako prav pride.
Mi je pa v tem obdobju žal ene stvari, na katero sem pozabil. Pozabil sem sam nase. Kljub temu, da sem se v tem obdobju dosti ukvarjal z odnosi, se poglabljal tako v samega sebe, kakor tudi v abstraktnejše odnose, pa sem pozabil kaj je moje veselje, kaj sem doživljal v naravi, kakšne občutke sem doživljal med kolesarjenjem in kdo sem pravzaprav bil. Čeprav sem navzven živel kot vesel človek, pa v notranjosti to nisem bil že nekaj časa …
Vsak mehanizem, če ravno to ni perpetuum mobile, ima svoj rok uporabe in ko ga doseže, se pokvari. Tako je bilo tudi pri meni. Poleti 2011 sem med preživljanjem poletnih počitnic stopil na tehtnico. Pokazala je 93 kg in še nekaj dag. Če vam povem, da sem velik manj kot 170 cm, potem veste, da to po ITM-u pomeni debelost 2. stopnje. Takrat sem se zamisli. Zamislil sem se o srednješolskih časih, ko sem imel 63 kg in športno postavo. Zamislil sem se o časih, ko sem lahko brez slabe volje odšel v trgovino pomirjati nova oblačila, kupil, kar mi je bilo všeč in se namesto depresiven, vesel vrnil domov. Zamislil sem se, da je v osmih letih to kar 30 kg razlike. In zamislil sem se, da bi bilo dobro zopet imeti 63 kg … 30 kg manj. Hm … Zdelo se mi je nemogoče izgubiti 30 kg, bi bilo pa lepo. V tistem trenutku sem vedel, da tako ne gre več naprej, vedel pa sem tudi, da sem vsako poletje v teh osmih letih hujšal. Posledica je bila štiri do pet kg manj, čez nekaj mesecev pa šest ali sedem kg nazaj. Kljub temu sem si zadal načrt, da bi bilo dobro izgubiti nekaj kg, brez večjih ciljev. Kar bo, pač bo. Še tisti dan sem naredil počasen tek ob morju, zmanjševal pa sem tudi količino obrokov. Kar pa ni bilo enostavno. Bistvene spremembe v prehrani takrat še sicer nisem storil, vendar naj povem, da sem količinsko, in to brez pretiravanja, lahko v enem obroku pojedel za tri odrasle porcije. Sicer se lahko pohvalim, da če je potrebno lahko takšno količino pojem še danes, vendar se zavestno držim nazaj, problem mi predstavljajo le pikniki in razna praznovanja.
S tekom pa sem nadaljeval tudi po končanem dopustu. Vsak dan sem kombiniral tek in hojo ter iz dneva v dan postajal boljši. Številke na tehtnici so se počasi manjšale, počasi se je spreminjala tudi zunanja podoba. Samozavest se je večala, prav tako pa zanimanje za šport. Tisto leto je tudi naneslo, da sva, takrat še s punco, danes že z ženo, še vse vikende v septembru izkoristila za oddih na morju. Po golem slučaju sem prišel na idejo o kajaku. Začetnemu navdušenju je sledilo večdnevno googlanje in še v istem tednu sem našel posezonsko znižan morski sit-on-top kajak. Prvi zavesljaji so mi spremenili življenje. V meni so prebudili pozabljene občutke, ki sem jih nekoč doživljal v gorskem kolesarjenju. Kaj vse se je še spremenilo takrat v meni ne vem, vem pa, da me je po več letih tudi zamikal izlet v hribe in za začetek sva se z ženo odpravila na Celjsko kočo. Kajak štejem še za eno prelomnico v mojem življenju.
Ne spominjam se prav dobro, zakaj in kako je prišlo do tega, vendar sem se po nakupu kajaka in izletu na Celjsko kočo, lahko rečem, da resnično po naključju, začel zanimati za preživetje v naravi. Bear Gryllsa verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj je pri laikih s svojimi oddajami postal sinonim za preživetje v naravi. Če tudi niste še nikoli gledali njegovih oddaj veste, da je to tisti možakar, ki poje vse kar vidi okoli sebe, poplakne pa kar s svojim lastnim urinom. Naj kar jasno povem - ne ni moj idol in tudi ne želim se primerjati z njim. Izpostavljam ga, ker sem med brskanjem po youtubu, naključno naletel na njegov nož in ostalo opremo za preživetje v naravi. Brskal sem dalje, vsebine so me zanimale in začel sem jih povezovati s kajakom in hribi. Želja, da o teh temah vem čim več in jih izkusim na lastni koži, je bila vse večja. Od vseh gozdovniških veščin (raje bom v nadaljevanju uporabljal izraz gozdovništvo, kot pa preživetje v naravi, saj se pojma, kljub podobnim tehnikam, razlikujeta) me je najbolj pritegnila orientacija, ki mi še danes predstavlja izziv. Sledilo je spoznavanje še drugih tehnik, kot so tehnike kurjenja, vozli, signalizacija, … S spoznavanjem gozdovništva pa sem se začel spreminjati tudi osebnostno. Srečo in zadovoljstvo sem začel iskati v minimalizmu, vzporedno pa sem vse več pozornosti začel namenjati hrani in različnim oblikam rekreacije. Vsak prost trenutek sem izkoristil za izhode v naravo. Tudi v jesenskem in zimskem času sva s prijateljem Dušanom tedensko napravila več nočnih pohodov po okoliških hribih. Ustavile me niso niti ledeno mrzle temperature. Začel sem tudi obiskovati skupinske vadbe, kar je bila le še dodatna motivacija.
Pri prehrani sem zgolj zmanjšal obroke, kaj več pa se v prehrano nisem poglabljal. Kljub temu mi je uspelo, da je tehtnica pokazala 10 kg manj kot na morju. Takrat pa sem dobil nasvet od prijateljice Nataše, ki je tudi bila v fazi hujšanja - za večerjo jej beljakovine. Seveda, bom upošteval ... Vendar, kaj za vraga so beljakovine? Priznam, o hrani nisem imel pojma. Jedel sem polnozrnat kruh, pojedel kakšen sadni jogurt, o kakšnih realnih kcal in makro hranilih pa se mi še sanjalo ni. Jedel sem pač, ker sem mislil, da bi naj to bilo zdravo. In bil sem v zmoti.
Začel sem spoznavati kaj so makro hranila, kaj so mikro hranila, kaj kdaj jesti, kako to kombinirati z vadbo … Z januarjem tistega leta sem tudi začel z redno službo in postalo me je strah, kako bom lahko kombiniral službo in prehranjevanje. Lahko rečem le, kjer je volja tam je moč. Zdravo prehranjevanje se lahko prakticira povsod in ob vseh priložnostih, priznam pa, da je potrebna disciplina, vztrajnost in da je včasih tudi prisotna slaba volja. Vendar se da, verjemite. In če mi boš, dragi bralec, rekel, da se ne moreš prehranjevati zdravo in mi boš naštel 100 razlogov zakaj ne, ti bom na vsakega odgovoril le z enim stavkom - ne prehranjuješ se zdravo, ker se ne želiš. Pika. Dvakrat podčrtano. Vse se da, če se želi. Če nimaš časa za kuhanje, si zvečer pripravi vse obroke za naslednji dan. Ne moreš, ker si preutrujen? Dobro, pa dvigni svojo rit pol ure prej iz postelje, pa bo šlo! Tudi ne, ker rad dolgo spiš? Vidiš o tem govorim! Obstaja možnost, vendar je ne želiš izkoristiti. Bom raje zaključil na tem mestu, ker sem že preveč odjadral od prvotne teme, takšno pisanje pa me le še bolj razburi.
Leto je torej minilo v znamenju izgubljanja kg in pohajkovanju po gozdovih. V začetku poletja je sledila najina poroka in imel sem dober izgovor za svoje hujšanje. Vsakomur, ki me je zbadal glede hujšanja, sem odgovoril: “Lej, men je moja rekla, da tule je poročna obleka in če se želiš poročiti z menoj, se moraš spravit v njo! In pač nisem imel izbire!” Seveda je bil to le dober izgovor, čeprav se moram na tem mestu zahvaliti ženi za vso potrpljenje, razumevanje, oporo in pomoč, ki mi jo je nudila in mi jo še vedno nudi pri mojih norčijah v zvezi s športom, gozdovništvom in prehrano. Predvsem pa mi jo bo morala nuditi v prihajajočem letu - kajne Vesna?
Do poroke sem izgubil približno 21 kg, nekaj mesecev kasneje pa se je tehtnica ustavila pri -30 kg. Začel sem redno izvajati pilates, disciplina pa je bila na višku - 2x tedensko tek, 2x tedensko pilates, sobota in nedelja pa sta bili rezervirani za pohodniško pot, ki sem jo kombiniral okoli Celjske koče. In to ne glede na vreme, temperature, razmere na cestah in letni čas. Z ženo sva iz službe prihajala med 18. in 19. uro, hitro sem se preoblekel v tekaško opremo in se podal po cestah Celja, pa naj je bilo zunaj +10 st. C ali -10 st. C. Vseeno mi je bilo, ali je bilo zvezdnato nebo, ali pa so padale kepe. Prav tako se nisem oziral na led in sneg na pločnikih.
Hkrati sem redno obiskoval predavanja na mag in prav tako uspešno in v rednem roku opravljal vse izpite.
Sprememba je bila torej več kot očitna, ne le navzven, temveč tudi na znotraj. Moje življenje je zopet potekalo kot pred osmimi leti, ko sem izvedel za poškodbo hrbtenice. Poškodba še danes ni odpravljena, vendar sem se naučil živeti z njo, predvsem pa sem se naučil poslušati svoje telo in vedeti v vsakem trenutku, kaj lahko in kaj ne in kaj sledi v primeru pretiravanja.
Verjetno pa vas bo zanimalo, kje se je v tem času izgubila fotografija. Ko sem se začel ukvarjati z gozdovništvom in potem še z različnimi oblikami športa in prehrane, je fotografija v izpuhtela. Izgubil sem željo po fotografiranju, fotografske portale in brskanje za fotografijami po spletu, pa sem zamenjal za forume in članke namenjene športu, prehrani in gozdovništvu. Morda zame v nepravem času, čeprav te odločitve do sedaj še nisem obžaloval, pa je bila sprememba tudi v Društvu fotografov Svit. Predsednik Marko Rebov na letnem zboru članov ni več kandidiral za predsednika in poiskati je bilo potrebno novega predsednika. S strani ostalih članov, sem bil predlagan na predsedniško mesto. Priznam, vzel sem si kar nekaj časa za tehten premislek. V glavi nisem bil več fotograf, čeprav se s srcem nisem mogel ločiti od fotografije. Mesto predsednika pa bi od mene zahtevalo celega človeka ne le polovice. Razmišljal sem o svoji odločitvi in se tudi posvetoval z ženo, ki mi je izrazila svojo podporo. Na koncu je padla odločitev in sprejel sem mesto predsednika. Priznam, bilo je vse prej kot lahko. Fotografija se je ponovno začela prepletati v moje življenje, čeprav je fotoaparat še vedno ostajal v nahrbtniku in v omari.
V marcu 2012 mi je pod roke prišla knjiga Deana Karnazesa - Ultramaratonec, izpoved nočnega tekača. Čeprav sem kasneje prebral še kar nekaj knjig na temo teka in so skoraj vsi avtorji negativno označili Karnazesa, pa je ta knjiga v moji glavi začela krojiti nove načrte. Želja po teku je postala še večja kot prej. Prav tako sem redno spremljal projekt mikroavantur, avtorja Alastaira Humphreysa. Njegov projekt je v meni vzbudil željo, da tudi sam opravim kakšno mikroavanturo. Na prazen list sem zapisal svoje ideje za mikroavanture in med njimi se je znašel tudi maraton. Kasneje se je seveda izkazalo, da maraton ni mikroavantura, ampak kar velika makroavantura, ki zahteva celega človeka. Seveda govorim o maratonu kot amater, ki želi doseči spodoben rezultat, pri tem spoznati tehnike teka in se poučiti o pravilni prehrani.
Zastavil sem si cilj - preteči ljubljanski maraton, ki bo v oktobru. Kilometrino sem imel že v nogah, saj vso zimo tekel, vedel pa sem, da se moram pripraviti na daljše teke. Brskal sem po internetu in prebiral različne članke, saj sem se hotel čim bolje pripraviti na svoj prvi maraton. S prva za svoj načrt nisem zaupal nikomur, šele nato ženi in kasneje še drugim. Znanec Božo mi je ob naključnem srečanju na poti proti Bukovici povedal, da ljubljanski maraton zajeban, saj je potrebno odteči dva kroga in je zato psihološko zahtevnejši. Ta informacija mi je koristila, da se bom moral bolj kot fizično, pripraviti psihično. In priprave so se začele …
Tek 3x tedensko, različne razdalje, različne hitrosti. Z Borutom sem se tudi udeležil tekem v okviru slovenske treking lige in se preizkusil še na hriboviti progi. Sledil je tudi nakup športne ure, ki mi je bila v veliko pomoč na treningih, saj sem poleg srčnega utripa lahko spremljal tudi svoj čas in računal povprečje min/km. Sledila je tudi moja prva tekaška tekma v Logarski dolini na 21 km. Razdalje so se povečevale, prav tako tudi moja hitrost teka.
Vse pa ni šlo tako gladko. Spomladi sem si kupil nove salamonke za hojo in tek po hribih. Enak model kot lani, s katerim sem bil več kot zadovoljen. No, z letošnjim nikakor nisem mogel biti. Na prvi tekmi treking lige me je po cca 3 km desni čevelj tako močno ožulil, da ni več prijel noben obliž. Čez nekaj km pa še levi. 23 km proge sem tako pretekel v krvavih žuljih, ki jih nisem uspel sanirati vse do poletja, saj sem jih z vsakim tekaškim treningom ponovno ranil.
Druga prigoda z istimi čevlji, pa se mi je pripetila teden ali dva po trekingu, ko sem se odpravil na trening proti Celjski koči. Zaradi žuljev sem si nataknil dve nogavici, naredil pa sem napako in čevlja preveč zategnil. Domov sem prišel v groznih bolečinah na nartu obeh nog, bolečina pa se je doma le še povečala. Pri hoji sem čutil peklensko bolečino vse od narta navzgor, treningi teka pa so bili dva meseca zelo oteženi. Dokončno sem bolečino odpravil šele poleti z razgibavanjem nog v morski vodi.
Kljub bolečinam in težavam se nisem ustavljal. Poleti so počasi sledili dolžinski teki, nekateri tudi do 35 km. Tek je postal stalnica, rečem lahko že kar obveza. Disciplina je morala biti na višku, tudi ko se mi ni niti najmanj ljubilo. Karnazesove besede mi še danes preženejo vso lenobo - ko se ti najmanj ljubi, se odpravi na trening in treniraj 110%!
Ob prvi misli na maraton sem si zastavil cilj, da bi ga pretekel v času 4 ur. Ker sem pač nekje prebral, da je to za povprečnega amaterja lep čas in nekako sem se čutil sposobnega, da tečem v tem času. S treningi pa sem ugotavljal, da bi lahko bil hitrejši. Morda v času 3:45? Morda. Po še nekaj treningih sem ugotovil, da sem zopet hitrejši, čas na 21 km pa sem toliko izboljšal, da bi v tem istem tempu, lahko pretekel maraton v času 3 ur in 10 min. Vedel sem, da je zame neizvedljivo teči v takšnem tempu dva kroga, kljub vsemu pa se je realen čas vrtel okoli 3 ur in 30 min. Omenjeni čas sem si zastavil za nov cilj, oktober se je približeval, napetost pa je rastla iz dneva v dan.
Paziti sem začel tudi na svoje zdravje, da se v času pred maratonom ne bi prehladil ali poškodoval, kar bi mi onemogočilo sodelovanje na tekmi, za katero sem se tako zavzeto pripravljal.
Teku sem dodal še eno vadbo, in sicer sem se avgusta včlanil v fitnes. S fitnesom sem želel okrepiti in izboljšati stabilizacijo telesa, po maratonu, ko sem načrtno želel narediti krajšo tekaško pavzo, pa mi je predstavljal odlično vadbo za zimske dni. Ponedeljek, sreda in petek pred službo so torej bili rezervirani za fitnes, ob torkih in četrtkih pa sem v službo kar pritekel. Med vikendom je bil en dan rezerviran za počitek, drugi dan pa za daljši tek med 21 in 35 km.
Maraton je bil vse bližje. Sem pa v svoji pripravi na maraton storil eno napako, ki bi jo danes z veseljem popravil. Preveč sem začel eksperimentirati s prehrano. Disciplina pri prehranjevanju je popustila, izgovore za večje količine hrane in nepravilno izbiro živil, pa sem našel v večji količini športa. Neupravičeno, saj za tek nisem potreboval tolikšne količine hrane, kot sem jo zaužil. Prenajedanje je bilo psihološkega izvora in ne fizična potreba. Posledično sem tudi pridobil nekaj kg, ki sem jih moral kasneje zopet izgubiti …
Nedelja, 27.10.2013. Dan 18. ljubljanskega maratona. Dan, z oblačnim vremenom in temperaturami, ki še dopuščajo tek v kratkih hlača in kratkih rokavih. Dan, na katerega sem tako dolgo čakal. V Ljubljano me je spremljala celotna družina, v Blagovici pa smo se srečali še s Borutom in njegovo družino, ki pa je ta dan tekel na 21 km razdalji. Parkirali smo pri glavni avtobusni postaji in imeli smo več kot dovolj časa, da pridemo na start. Med potjo sem pojedel še porcijo kosmičev z grškim jogurtom, ki mi je takrat predstavljal esencialno energijo za tek. Da me ne bi preveč obribalo, me je žena na startu po telesu namazala s kremo, opasal sem si torbico z geli in čokoladnimi tablicami in se podal na krog za ogrevanje. Nekaj krogov po Kongresnem trgu in nekaj kapljic za drevesom. Zopet nekaj krogov po Kongresnem trgu in zopet nekaj kapljic za drevesom. Trema je delala svoje. Začetek starta se je približeval in pozvani smo bili, da se postavimo v svojo cono …
---------------------------------------
Misli o lulanju mi prekine štartna pištola. Začelo se je. The Stroj razbijajo po sodih, mi pa stojimo. Zakaj že? Skačem na mestu in počasi se premaknemo. Pritisnem sprožilec na uri, vendar se izkaže za lažni alarm, saj čez nekaj metrov zopet stojimo. Živčnost je na vrhuncu in po pol minute se končno le zaženemo skozi štartno črto. Kljub gneči se hitro razvrstimo, svoj tempo pa ves čas spremljam na uri. Gneča te lahko zavede in potegne v hitrejši tempo, preceniš svoje sposobnosti in teka je lahko hitro konec. V izogib precenjenosti, sledim zajcu s časom 3.30 in večkrat pogledam na uro. Kljub temu, da sem si predhodno na internetni strani ogledal traso teka, niti približno ne vem, kje tečemo. Pravzaprav mi je tudi čisto vseeno. Pomembno je le, da tečem v svojem tempu in pri tem zelo uživam. Ampak mehur ... Jebemti, res moram odtočiti! Prva postaja z vodo se izkaže kot idealna priložnost. Prehitim zajca, in kar pri mizah s pijačo zavijem na stran ter opravim potrebo. Zajec me prehiti. Hitro spijem kozarec vode in odhitim naprej. Nekaj časa še sledim tempu zajca, spremljam svoj čas na uri in ugotovim, da lahko tečem hitreje. Prehitim ga z veliko negotovostjo in skeptičnostjo, da se mi morda moj pogum ne bo maščeval. Nekje na sedmem kilometru si provoščim prvo energijsko čokoladico. Nekaj metrov naprej zagledam Božota, ga pozdravim s polnimi usti, zaželiva si srečo in tečem dalje. Božo se je ulovil v past gneče. V začetku je teka ubral prehiter tempo in je bil sedaj že dobro zadihan. Upam, da mu uspe preteči 21 km v zastavljenem času. Vzdušje med tekom je odlično. Navijači ob progi nas spodbujajo, tolčejo po bobnih, nekateri so s seboj prinesli radije in na ves glas navijajo glasbo. Vzpodbudne so tudi godbe na pihala, ki na različnih koncih igrajo domačo glasbo. Spodbujanje mi daje dodatno energijo, masa tekačev pa skrbi, da ne popustim. Table na desni strani me opominjajo koliko km sem že pretekel, vendar se z dolžino ne želim obremenjevati. Noge še imam lahke in tečem brez problema. Še vedno držim tempo za čas 3 ur in 30 min. Tudi trasa mi ustreza. Malo levo, malo desno, včasih nekaj malega dol in nekaj malega gor. Vse dokler ne pridemo na Dunajsko cesto. Tam pa, kot da bi mi nekdo prislonil močan ventilator ob telo. Veter. In to tako močan, da pobere skoraj vso energijo in resnično se je potrebno potruditi, da vzdržujem svoj tempo. Na tem mestu se tudi ločimo tekači na 21 in 42 km. Večina tekačev se razvrsti na 21 km progo. Šele sedaj se prvič vidi, koliko tekačev bo vztrajalo še en krog. Cesta pred menoj je kar naenkrat prazna. Ob tako močnem vetru nujno potrebujem energijo. Ponovno posežem po energijskem gelu, za tekočino pa izkoristim vsako postajo z vodo. Petrolova zgradba je končno vse bližje, kar mi daje znak, da se počasi le prišel do Slovenske ceste. Na križišču med Dunajsko in Slovensko cesto srečam Toneta Fornecija Tofa, ki stoji sredi ceste in glasno spodbuja vsakega tekača. Iz daljave pa se počasi zopet sliši glasba in glasni kriki navijačev. Ravninske ceste se vijejo dlje, kot se zdi.
Končno pritečem mimo štartno ciljne ravnine. V množici navijačev iščem svoje domače. Skoraj že zapustim štartno ciljni prostor, ko le zagledam svojo mamo, ki mi pomaha v daljavi. Stečem dalje. Čez nekaj metrov zavijemo na Aškerčevo cesto. Prvič začutim, da se sedaj začne zares. 21 km je za mano, sedaj se začne nov krog. Še enkrat vse od začetka. Po isti poti. Navijači so utihnili, tekači smo se razvrstili po progi in ostal sem sam. Vse skupaj izgleda kot povojno stanje. Ulice so polne nesnage, tu in tam še nekaj tekačev, navijači se odpravljajo domov in redko kateri izmed njih še zaploska. Dohitim tekača pred sabo in spregovoriva nekaj besed. “Sedaj pa smo še le mi”, mi reče. “Hvala bogu”, mu odgovorim. Ugaja mi praznina na cesti. Med pripravami sem ves čas tekel sam, zato sem vajen samote. Prav tako mi samota omogoča, da mi misli uhajajo sem in tja in razmišljam o vsem, le o teku ne. Tempo je še soliden in še vedno dopušča, da dokončam maraton v času 3:30, kot si tudi želim. Malo naprej od prve okrepčevalnice ponovno odtočim. Prehitevam tekače, tu in tam kateri prehiti mene. Navijačev ob progi je vse manj, prostovoljci ob progi in na okrepčevalnicah pa že pospravljajo razmetane smeti. Določeni predeli res izgledajo prav morbidni. Organizator bi lahko poskrbel, da bi prostovoljci počakali s pospravljanjem, saj s tem dajejo tekaču občutek nezaželenosti in da se naj že čim hitreje spravi od tod. 28. km. Noge so že težke, veter se krepi in tek je čedalje težji. Trudim se, da ne razmišljam o dolžini. Odločim se, da bom namesto spodnje številke na tabli, ki prikazuje kilometre drugega kroga, gledal zgornjo, ki prikazuje kilometre prvega. Neuspešno dejanje. Oko mi vedno povleče na spodnjo številko. Tudi za piske na uri se ne zmenim več. Noge so vse težje. Izmenično tečem s tekačem, malo sem jaz pred njim, malo sem jaz za njim. Gleda na uro in opazim, da drži tempo za 3:30, tako kot jaz. Držati se ga moram. Vzpodbudo mi dajejo tudi tekači ob progi, ki so že omagali. Ne vem, ali so tekli na 21 km ali tečejo na 42 km. Sedijo na avtobusnih postajah, nekdo pred mano se nasloni na drog javne razsvetljave in si začne raztegovati nogo. Krč. Spet drugi leži na tleh. Jaz pa še vedno tečem. In še vedno v času 3:30. In veter se zopet krepi. Jebemti ...! Oznaka za 35 km. 35 km je najdaljša dolžina, ki sem jo v času priprav pretekel. Čaka me še 7 km negotovosti. Zdržati ali omagati?
Kočno le pritečem do Dunajske ceste. Dohitim dva tekača in ulovim njun pogovor. “Evo, samo še ciljna ravnina in je konec!” reče eden od njiju. “Ciljna ravnina ja, ki ima še nekaj km,” si rečem sam pri sebi. Noge so že pošteno težke, energija mi pojenja, posledično mi pada tudi motivacija. V sebi vem, da moram zdržati do konca. “Saj bo šlo! Dajmo!” mi odmeva po glavi. Sam sebe spodbujam, da ne smem popustiti. “Bom v zadnjih km popustil in pustil, da bodo več mesečne priprave šle v nič?” mi odmeva drugi glas v glavi. Potrebujem novo energijo. Gelov mi je zmanjkalo, imam še energijske čokoladice, ki pa jih ne morem več jesti. Trebuh je poln in vanj ne spravim niti grižljaja več. Stanje na cesti je podobno stanju v moji glavi. Mrtvilo. Le še osamljeni tekači. Eden šepa bolj, kot drugi. Nekateri se ustavljajo in omahujejo, drugi se še borimo. Okrepčevalnice so izpraznjene, prazni kozarci letijo vse povsod. In veter. Jebemti veter! Naravnost v prsa! Kot, da že 42 km ni dovolj, je potrebno še malo dodatnega napora, kajne? Ostajam brez energije. Iz daljave slišim osamljene navijače, ki pri bežigrajskem stadionu sredi ceste glasno spodbujajo tekače: “Ni predaje!” sledijo trije ploski rok in zopet: “Ni predaje!” Ne, res ni predaje! Njihovo navijanje mi naredi kurjo kožo in vsaj za nekaj 100 m dobim dodatno energijo. Pred mano je zadnja okrepčevalnica. Do cilja sicer res ni več daleč, vendar ne morem si privoščiti, da bi jo izpustil. Tokrat namesto vode vzamem izotonični napitek. Kakšno reakcijo bo sprožil v mojem želodcu ne vem, niti se nimam več energije obremenjevati s tem. Rabim energijo, ki mi jo izotonični napitek za tistih zadnjih nekaj 100 m zagotovo da, če me bo pa pognal na potrebo, bom pa tako že na cilju. Pa tudi če ne bi bil. Resnično sem že utrujen in vseeno mi je, četudi bi se podelal kar sredi ceste. Tekač, s katerim sva se več kot polovico drugega kroga izmenjavala, je že predaleč, da bi ga prehitel. Pridružil se je drugi skupini tekačev in ulovil njihov ritem. Očitno ima dovolj energije za ciljno ravnino. Pogledam na uro. Približuje se 3:30. Moram stisniti do konca, pa naj stane kar hoče! Tone Forneci Tof še vedno stoji na istem mestu in spodbuja tekače. Gremo, gremo do cilja. Še malo …
V ciljno ravnino pritečem sam, zato jasno slišim, ko napovedovalec napove moj prihod. Pretečem skozi cilj in ustavim štoparico. Uspelo mi je! Dobim kolajno in majico z napisom: “Za mano je 42 km na 18. Ljubljanskem maratonu” Da, za mano je 42 km. Vseeno mi je na katerem maratonu, samo, da je za mano. Vzamem plastenko vode in jo izpijem v trenutku …
-----------------
Sledile so čestitke, objemi, tudi nekaj solz je bilo. Prevzel sem svojo diplomo z uradnim časom 3:28:00. Poslušal sem izkušene maratonce in po koncu zvrnil vrč piva. Oziroma dizla. In to velikega. Tri deci piva, dva deci kokakole. Pri Grofu sem pojedel veliko pico, in tri četrt ženine porcije tržaških lignjev z ocvrtim krompirjem. Nato pa še sladico - Jagodne sanje in ženine palačinke. Pa še en dizl. Potem sem bil skoraj sit. Skoraj.
Naslednji dan sem se prebudil ob uri, ki sem jo imel naravnano za fitnes. Kratek premislek, ampak danes bom izpustil trening v fitnesu. Zaspim nazaj. Priznam, noge so me bolele še nekaj dni, vendar manj, kot sem pričakoval. Vzel sem si čas za počitek. Telesni, kakor tudi psihični. Predvsem psihični. Vesel sem, da je bilo vse skupaj za mano, čeprav sem začutil praznino. Ni bilo več ure, ni bilo več teka v službo ...
Verjetno se sprašujete, zakaj je moralo miniti leto dni, da sem objavil ta prispevek. Če odgovorim na kratko - potreboval sem počitek, saj sem se vsega prenasičil. Prvi tek po maratonu sem opravil čez kakšen mesec. Počutil sem se čudno, saj je bilo tako … Ne vem. Sproščeno? Da, sproščeno. Čas mi ni bil pomemben, ura ni več piskala in vseeno mi je bilo, koliko časa bom porabil za tek po progi, na kateri sem poznal že vsak kamenček. Tudi ni bilo več psihičnega napora - po službi mi ni bilo potrebno se preobleči v tekaška oblačila in teči v vseh nemogočih vremenskih razmerah. Tekel sem, ko se mi je ljubilo.
V primerjavi z letom 2013, je bilo v letu 2014 bistveno manj teka. Tek sem zamenjal za fitnes. Vsako jutro od ponedeljka do petka vstajam ob 5.15 h in se odpravim na trening. Najbolj pa sem vesel, da se mi je v zadnjem mesecu pridružila tudi žena. V dvoje je lepše, verjemite! Prav tako sem ohranil pilates, ki je res super vadba in jo priporočam vsakomur. Vendar je naporna. Ne telesno, temveč psihično. Ampak, ko boste dovolj psihično sposobni, jo boste vzljubili, verjemite.
Tek je še vedno v meni. Tudi letos sem se poigraval z mislijo, da bi na ljubljanskem maratonu ponovno tekel 42 km. Vendar sem poleti to misel opustil. Nato sem se poigraval z mislijo, da bi izboljšal čas na 21 km. Tudi to misel sem nato opustil. Morda naslednje leto? Morda. Morda pa ne. Morda ne zato, ker je prej poletje. In saj veste kako je poleti. Poletje prinaša odklop od vsakdanjega sveta, ko se sprostimo in odpočijemo. Vendar je ta odklop za vsakega posameznika drugačen. Nekdo rad leži na plaži, drugi pa raje … No, pač počne raje nekaj drugega. Upam le, da ne bom naslednje poročilo zopet pisal eno leto.
