TISTA O NAVIGACIJI


“Preračunavam. Prosim zapeljite v krožišče in izberite drugi izvoz. Čez sto petdeset metrov zavijte desno. Zavijte desno. Preračunavam …” Besedi preračunavam skoraj zagotovo sledi bataljon krepkih kletvic, udarci po volanu, zaradi posledično neprevidne vožnje pa hupanje voznika za nami. Izgubili smo se. Krivde seveda ne pripišemo sebi, temveč GPS napravi, ki nam ne daje pravih podatkov. Pa še ženskega spola je ...

Občudujem svoje starše, ki so prevozili mnogo km brez uporabe GPS naprav, v pomoč jim je bila le kakšna stara avtokarta in seveda - njihov augenmas. Osebno menim, da GPS naprave v vozilih poneumljajo voznike. Priznam, so priročne in da, tudi jaz jo uporabljam. Vendar kadar ji slepo sledim, ne vem kje sem. Namesto, da bi opazoval okolico in se orientiral po cestnih tablah, slepo sledim in zaupam napravi, ki me (skoraj vedno) pripelje točno do cilja. Do cilja sem res prišel, niti približno pa ne vem, kako sem do tja prišel.

Cestne navigacijske naprave so postale izredno dovršene, z visoko stopnjo natančnosti, trend zadnjih let pa je seveda uporaba cestne navigacije na mobilnih napravah. Proizvajalci klasičnih GPS naprav so svoje karte prilagodili mobilnim napravam, vsak dan pa se pojavi tudi kakšen nov ponudnik, ki na trg vstopa le na mobilnih napravah.

Če mobilni aparati vse bolj izpodrivajo klasične GPS naprave v cestni navigaciji, pa me kot planinca in ljubitelja narave zanima, kako dobro se mobilne naprave obnesejo v gozdu in hribih, in ali bi morebiti lahko tudi na tem področju nadomestili klasične (gorske) GPS-e.

Sodobni prenosni GPS-i nam omogočajo nalaganje različnih kart. Na določene modele lahko tako naložimo karte za cestno navigacijo, topografske karte, kakor tudi navtične karte. Mobilni telefoni pri tem nič ne zaostajajo, saj lahko preko različnih aplikacij uporabljamo vse funkcije, ki jih uporabljamo na sodobnih GPS-ih. Naložimo si lahko cestne, topografske, kakor tudi navtične karte. Slabost določenih aplikacij je ta, da za uporabo kart potrebujemo vključen prenos podatkov, kar seveda dodatno vpliva na porabo baterije, da o visokih stroških mobilnega operaterja niti ne razmišljamo, predvsem, če navigacijo uporabljamo v tujini. Rešitev je torej v aplikacijah, preko katerih naložimo celotne karte in jih lahko uporabljamo tudi brez uporabe prenosa podatkov. Če ravno omenjam slabosti, pa se ta pokaže tudi v hitri iztrošenosti baterije. Velik ekran, vključen prenos podatkov, kakšen klic ali dva in telefon je hitro izpraznjen. Če smo v avtomobilu je rešitev seveda v avtomobilskem polnilcu, če pa smo sredi gozda pa nastane problem. Pri klasičnih GPS napravah le zamenjamo baterije (po navadi AA), na mobilnih napravah pa te možnosti nimamo. Ena od rešitev je uporaba (za enkrat še dragih) polnilcev na sončne celice, sam se pa navdušujem nad izumom slovenskih fantov, katerega bom zagotovo kupil.

Kot sem že omenil, je za cestno navigacijo tudi za področje Slovenije že dobro poskrbljeno, letošnje poletje pa so bile pravi hit tudi navtične karte za področje celotnega Jadrana. Za cestno navigacijo lahko iz izkušenj povem, da se dobro obnese in ne uporabljam več klasičnih GPS naprav, navtične karte pa še nisem dovolj preizkusil v praksi, da bi lahko podal svoje mnenje. Po mnenju ostalih uporabnikov so karte točne, največ očitkov pa je letelo na uporabo mobilne tablice ali telefona v kombinaciji s slano vodo in etuiji, ki zaščitijo mobilno napravo ali tablico. Mnenja so bila kot vedno ločena - eni zelo za, drugi zelo proti.

Slabše pa je Slovenija pokrita s topografskimi kartami na mobilnih napravah. V večini je še vedno potrebno imeti vključen prenos podatkov, nekatere aplikacije pa se zanašajo le na googlove zemljevide. Za Slovenijo lahko rečem, da je zadeva še v povojih.

Sem se pa v zadnjem obdobju ukvarjal s kombinacijo uporabe mobilnega telefona in topografske karte Slovenije za področje Celja v merilu 1:25 000 iz leta 1998. Preizkusil sem točnost različnih aplikacij, ki sem jih na svoj iPhone naložil iz apple stora. Predvsem sem iskal aplikacijo, ki bi me prihranila nakupa GPS naprave in bi lahko v eni napravi združeval tako gps napravo, telefon in še kakšno drugo aplikacijo. Kako so aplikacije prestale test in katere priporočam, pa v naslednji objavi.


  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS

ENO LETO

Od zadnjega zapisa je minilo že več kot leto dni. Vzroka za neaktivnost ne bom pripisoval pomanjkanju časa, temveč izključno svoji lenobi.  Leto dni je dolga doba in med tem časom se je zgodilo mnogo zanimivih stvari. Pretekel sem Ljubljanski maraton (čas 3:28:00, še vedno imam upanje, da bom objavil poročilo, ki ga sestavljam že leto dni), čemur je sledila tekaška pavza, maščobo pa sem dnevno začel kuriti v fitnesu. Zimo, če bi ji letos lahko tako rekli, sem aktivno preživel v športni dvorani, z nekaj tekaškimi in pohodniškimi izleti po naravi, večere pa sem posvečal fotografiranju hrane. Spomladi se je količina teka za odtenek povečala, pozabil pa sem, kako je hoditi po gozdu in občutiti zadovoljstvo ob osvojenem vrhu hriba. Prvi sprehod v hribe sem opravil šele v avgustu. Se pa lahko pohvalim, da je bil avgust do sedaj moj najaktivnejši mesec, saj sem vsak dan zabeležil vsaj eno aktivnost - tek, plavanje, kajak, pohodništvo, fitnes, kolesarjenje, ...
 
Čeprav je bilo preteklo leto bolj športno, kot pa gozdovniško obarvano, sem kljub temu le uspel uresničiti svojo dolgoletno željo - opravil sem namreč izpit za voditelja čolna, nenačrtovano pa sem mesec za tem opravil še izpit za VHF GMDSS in pred kratkim še izpit za voditelja čolna na celinskih vodah. Postal sem pomorščak v kompletu. V teoriji.

Čoln sem prvič vozil že pri svojih šestih, sedmih letih. Sprva s pomočjo očeta, kasneje pa sem legendarno tomos štirko vozil tudi sam. Ne le, da sem bil skoraj deset let premlad za legalno vožnjo po morju, takrat mi tudi na misel ni prišlo, da bi potreboval kakšno dokazilo. Morda bi moralo priti na misel mojim staršem. Morda jim tudi je, vendar so bolj kot birokraciji, več pozornosti posvečali varnosti. Kje in do kam lahko plujem, mi je bilo že kar hitro zabičano, prav tako je bil moj koridor plutja izredno omejen - mali zaliv v kampu, stran od kopalcev. 

Čolna s tomosom že dolga leta ni več pri hiši, želja po vožnji pa je ostala. Izpite pa nisem opravil le zaradi legalne vožnje po morju, temveč zaradi moje radovednosti. Radovednosti, zaradi katere sem se spraševal, kaj hudiča pomenijo tisti kandelabri sredi vode, zakaj je en steber zgoraj rumen in spodaj črn, drugi je na sredini črn, zgoraj in spodaj pa rumen, zakaj tam sredi vode ponoči na vsake toliko časa nekaj utripne in kaj to pomeni. Pomembno poglavje zame pa je bila tudi navigacija, kateri že nekaj časa posvečam veliko pozornosti. Če sem se naučil brati topografske karte in razvozlal vse lepote gauss-krugerjeve projekcije (za katero mi še vedno ni jasno, zakaj se je Slovenija odločila za to projekcijo in je prava zabava kombinirati gps-e, ki te projekcije seveda ne podpirajo), so mi bile navtične karte popolnoma tuje. Zanimalo me je, kaj pomenijo vsi tisti križci, črtice, ladijce in sidra na navtični karti. Vem, lahko bi odprl priročnik in bi se to tudi sam naučil. Lahko. Lahko pa mi nekdo to razloži, zraven opravim še izpit za voditelja čolna in dobim nov pildek. Pildek, s katerim bom po vseh teh letih le lahko legalno plul po morju. Spoštovanje pravil je lepa čednost in z leti pride tudi odgovornost.

Leto v družbi lenobe hitro mine. Mislim, da imava z lenobo tihe dneve (poročeni že veste o čem govorim, čeprav izrecno in brez cinizma poudarjam, da ne govorim iz lastnih izkušenj), zato upam, da do naslednjega zapisa ne bo zopet minilo leto dni. Če se bo pa le odločila ločiti (mislim na lenobo in ne na ženo), pa se oglasim prej in dam za pijačo. Obljubim (eno pivo sem nekomu sicer še dolžan, ampak če bereš tale zapis, ga boš v kratkem dobil - obljuba še vedno drži). 









  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS

ZAVESLJAJI SVOBODE

Brišem si potne srage, ki mi izpod kavbojskega klobuka tečejo po mojem obrazu. Vroče je. Peklensko vroče. Tretji vročinski val to leto. Ura na roki mi ob pol devetih zjutraj, ko veslam na štiri metre in še nekaj cm dolgem sit-on-top kajaku, kaže 33°C. Zaradi toplotnega vpliva moje roke lahko odštejem stopinjo ali dve, vendar zagotovo je vsaj 30°, 31° C. Za dodatno segrevanje mojega telesa skrbi še tanka bela majica z dolgimi rokavi, ki jo imam preventivno oblečeno pred sončnimi opeklinami. Vročini navkljub uživam. Uživam v veslanju, ko v jutranjih urah s svojim malim kajakom režem mirno morsko gladino. Morje je še tako spokojno, vendar se žal že prebuja in pripravlja, da ga napade horda turistov. Vem, da ob pol deveti uri zjutraj ne morem več govoriti o rani uri, vendar je potrebno upoštevati dopustniški bioritem. Večina otrok se je šele prebudila, oče pa je odšel po sveže žemljice v najbližjo pekarno. Sledil bo zajtrk in ura bo že kazala skoraj pol deset, ko se bodo odpravili na plažo. Preostane mi še torej dobra ura miru ...

Občutek imam, da tudi morje začuti, kdaj se vsa karavana odpravi na plažo. Takrat se morje prebudi. Kot človek, ki je jezen na budilko, ker ga je zbudila v času, ko bi najraje še spal. Človek le s težavo vstane iz postelje in se še na pol v sanjah odpravi v kopalnico, morje pa svojo jutranjo nejevoljo pokaže s povečanim valovanjem in močnejšimi tokovi. Za nas, ki se odpravimo na morje pred ostalim truščem ljudi, pa morje ostaja mirno. Ve, da mu ne želimo nič slabega in ve, da se želimo z njim poistovetiti in uživati v njegovi spokojnosti. Čeprav si morda dobil občutek, dragi bralec, da vstajam pred sosedovim petelinom, se sam deklariram za nočno ptico. Izjema pa je dopust, ko se moj bioritem popolnoma spremeni. Če se med letom le s težavo prebudim med sedmo in pol osmo uro zjutraj, pa sem na dopustu ob tej uri že popolnoma prebujen in to brez pomoči budilke. Sledi jutranji ritual v kopalnici, zajtrk, nato pa še jutranja športna dejavnost. V času, ko se pripravljam na ljubljanski maraton, na katerem želim prvič v življenju preteči kraljevsko dolžino 42 km, vsak drugi dan sledi ustrezen tekaški trening. Po prihodu nazaj si obvezno pripravim regeneracijski napitek, nato pa svoje napete mišice sprostim v km ali dveh dolgem plavanju. Kako uživam, ko je v teh dneh morje tako toplo. Prava mlaka. Sovražim ledeno mrzlo morje, čeprav sem letos že nekaj dni zapored plaval v morju, ki je imelo 19° C. Kljub toplim temperaturam se morje ni segrelo, saj je ves čas pihala močna burja, ki je odnašala zgornji topli sloj, in zaradi katere je na površje prihajala voda iz hladnejših spodnjih plasti. Na srečo jih ima sedaj sedem stopinj več in plavanje v takšni mlaki je pravi užitek. Po plavanju sledi kosilo, nato počitek in ko je sonce že dovolj nizko na obzorju, še uživanje na plaži in zopet kakšen km ali dva plavanja. Sledi sproščen večer z večerjo, ki vsebuje večjo vsebnost beljakovin in dneva je hitro konec.
V dnevih, ko na urniku ni tekaški trening, pa jutranje ure zapolnim z izvajanjem pilatesa, s plavanjem ali veslanjem kajaka. In danes sem tu. Na vodi, skupaj s svojim rdečim kajakom. 20 kg plastike, katera mi je spremenila življenje bolj, kot sem si kadarkoli predstavljal.
Pred dvema letoma sem ga kupil iz čistega dolgčasa. Ker na morju je pač potrebno nekaj počet, kajne? Pred nakupom sem komaj razlikoval med kajakom in kanujem in še sanjalo se mi ni, kakšen kajak je primeren za morje. Po večurnemu googlanju in gledanju posnetkov na youtubu, sem se podučil kateri tip kajaka potrebujem. Sledilo pa je razočaranje, ko sem ugotovil, da novi, prav tako pa večina rabljenih kajakov, dosegajo za moj žep previsoke cene. Idejo o nakupu potovalnega kajaka sem torej moral opustiti, namesto tega pa sem si privoščil sit-on-top kajak podjetja Roto, ki sem ga zaradi sejemskega popusta dobil po resnično ugodni ceni. Tako sem naslednji vikend že veslal po morju.

Pravzaprav še danes ne razumem najbolje, kaj se je zgodilo tistega dne, ko sem se prvič usedel na kajak in naredil prve zamahe. Gibanje po morju mi je prebudilo pozabljene občutke, ko smo s prijatelji še uživali v gorskem kolesarjenju. V tistem času je bilo pri nas gorsko kolesarjenje še v povojih, gorski kolesarji pa smo bili zgolj osamljeni jezdeci na svojih kolesih. To so bili časi, ko smo še spoštovali planince in se zavedali, da lahko z divjo vožnjo ogrožamo tudi druge. Težko bi rekel, da smo se imeli za kralje gorskih steza, zagotovo pa smo bili kralji svoje svobode. Svobode, ki nam jo je dajalo kolo. Še danes si večkrat na plano prikličem spomine mazohističnih trenutkov, ko smo rinili po blatu, na  hrbtih nosili svoja kolesa ali pa zmrzovali v visokem snegu zgolj v poletnih kolesarskih čevljih. Hkrati pa dobim rosne oči, saj vem, da bodo zaradi poškodbe hrbtenice, ti trenutki zgolj še sladek spomin v mojem življenju. Danes vem, da je mazohizem bil tisti, ki mi je dajal energijo za življenje. Komaj sem čakal, da je prišel vikend, ko smo se s prijatelji zopet odpravili na kakšno vožnjo po okoliških hribih. Med vožnjo smo klepetali o različnih temah, občutiti pa je bilo tudi medsebojno rivalstvo, ki nas je spodbujalo, da smo premagovali svoje meje zmogljivosti. Kadar pa sem se na kolo odpravil sam, pa je bila vožnja popolnoma drugačna. Samotna vožnja je vedno odpeljala moje misli in na kolesu sem veliko razmišljal o življenju, šoli, kakšni punci, zabavi, svoji prihodnosti, ... To so bili trenutki, ko sem pobegnil iz realnosti in pustil domišljiji prosto pot. Kolesarjenje mi je predstavljalo obliko meditacije, kjer sem sprostil vse svoje misli in omogočalo, da sem se vedno poln energije vrnil v realno življenje. S trenutkom, ko sem postavil kolo v kot, pa sem izgubil tudi te trenutke (občutke). Izgubil sem prostor svobode, prostor, kjer bi sproščal svoje misli in izgubil sem svoj polnilec za polnjene energije. Tudi za druge športne aktivnosti sem našel vse manj časa, svoje življenje pa sem začel polniti z drugimi aktivnostmi, za katere sem potihoma upal, da me bodo osrečevale. Šport je zamenjala umetnost in popolnoma sem postal predan fotografiji. Kljub vsem uspehom, ki sem jih dosegel kot fotograf, pa pri fotografiranju nikoli nisem doživel takšnih trenutkov, kot sem jih pri kolesarjenju. Kot kolesar sem bil svoboden, fotografija pa me je - kljub temu, da mi je v življenju popolnoma spremenila pogled na svet, prav tako sem s pomočjo fotografije odrasel bolj, kot bi brez nje -, omejevala. Omejen sem bil vse do trenutka, ko sem se usedel na kajak …
Veslanje lahko primerjam s kolesarjenjem. Za veslanje si vzamem približno toliko časa, kot sem si ga za kolesarjenje, prav tako pa premikanje deluje izključno na človeški pogon. In slednje mi je najpomembnejše. Uživam, ko z vsakim zavesljajem začutim, kako se napnejo moje mišice in še bolj uživam, ko se domov vrnem z bolečimi v njih. Veslanje mi predstavlja, kakor ga je nekoč kolesarjenje, določeno obliko mazohizma. Veslanje ima v primerjavi s kolesarjenjem, torej tri podobnosti. Omenil sem že prvo, to je mazohizem, druga podobnost pa je meditacija, ki jo doživljam na mirnem morju. Popolnoma se lahko primerja s samotno vožnjo na kolesu. Kakor na kolesu, mi tudi pri veslanju misli bežijo sem in tja, znajdem pa se tudi v trenutkih, ko so moje misli popolnoma prazne in samo zamahujem z vesli ter opazujem okolico. Moram pa priznati, da mi popolna samota v dobesednem pomenu ni bila nikoli všeč. Ko govorim o samoti, nimam v mislih popolne odmaknjenosti od ljudi, temveč moram začutiti njihovo prisotnost, četudi nekje daleč stran. Samota je torej bolj psihična, kakor fizična, najlažje pa jo začutim pri različnih športnih aktivnostih, ko sem lahko miselno le sam s sabo. Moje misli takrat izgledajo kot dialogi - pogovori med menoj in drugim jazom, ki se skriva nekje daleč v glavi.
Tretjo podobnost pa bi lahko imenoval polnilec baterij. Kot sem si nekoč na kolesu izpraznil svojo glavo in se na novo napolnil s svežo energijo, enako storim sedaj pri veslanju.

Rad bi še izkoristil zadnjih nekaj minut, ki mi jih je še preostalo, preden kopica Nemcev in Italijanov zasede vsak prosti delček vzdolž obale in dokončno prebudi morje. Ampak  kakšni Nemci in kakšni Italijani? Slovencev je v tem letnem času na Hrvaškem več kot v domovini! Na cesti večinoma srečuješ avtomobile s slovenskim tablicami, prav tako je večina avtomobilov, ki so parkirani pred apartmaji, s slovensko oznako. Sami LJ in KR! A je še sploh kdo ostal v prestolnici? Dobro, tudi KP-jev je dosti, ki se čez mejo hodijo namakat v hrvaško morje. Čakaj, ali je slovensko? Mah, ne bom se spuščal v te teme. Tega vprašanja niso rešili niti intelektualci pred mano niti ga ne bo še nekaj generacij za mano. Žalostno pa je, da se hodijo kopat na Hrvaško, kot da v Sloveniji nimamo dovolj lepih kotičkov. Na primer Bele skale. Najlepši del slovenske obale, z najbolj čistim morjem. Žal pa so ga odkrili turisti in v zadnjih letih je tudi tam postalo nevzdržno. Sicer pa pljuvam v lastno skledo. Kaj že jaz počnem na hrvaški strani piranskega zaliva? Saj res, splet okoliščin. Čeprav priznam, ni mi žal, da sem tu. Hrvati so me znali zvabiti na svojo stran. Izogibal sem se jih z vsemi štirimi, vendar sem jim na koncu vseeno klonil. Veste, dragi Slovenci, še marsikaj se bomo morali naučiti od Hrvatov! Na primer to, kako tujca na poceni način pritegniti v svojo državo, potem pa ga ožeti do zadnjega centa. Oziroma lipe. Tega Slovenci ne znamo. Vse povsod bi zviševali cene, da o vrtoglavih cenah nepremičnin raje ne govorim! Tudi najslabšo luknjo, kjer odpada omet in kjer moraš paziti, da ne stopiš na kakšen žebelj, bi prodali za zlato. Ker je pač center Portoroža. Ah, ja, Portorož ... Lepo mesto, vendar žal mesto snobov. Večerne obleke, roke polne prstanov in povešena ušesa, ki še komaj držijo vso težo uhanov. Jaz pa kot klošar - razvlečena majica, kratke hlače in kroksi. Kako uživam v trenutkih, ko se z ženo usedeva na klopco, iz vrečke pa vzameva liter navadne vode in pečenega piščanca, ki sva ga kupila v Mercatorju ter opazujeva ljudi. Jeva, kot da bi imela zadnjo večerjo, mimoidoči pa naju gledajo z viška. Takšne ljudi imam najraje. Z veseljem jih od daleč opazujem, kako si ženske v previsokih petkah lomijo, z njihovega obraza pa je moč razbrati željo po čim hitrejši vrnitvi v hotel, kjer si bodo lahko končno sezule svoje drage, a popolnoma neuporabne čevlje. In moški v svilenih srajcah in hlačah, z briljantino v laseh, ki se ves čas gladijo po trebuhu in se sprašujejo  ali  ni bila morda tista jabolčna pita na koncu večerje vseeno preveč? Čeprav v njihovih očeh dostikrat izpadem manjvreden, pa med takšnimi ljudmi začutim svojo svobodo. Svobodo, kolikor si pač v tem demokratičnem svetu, ki je najsvobodnejša oblika vladavine, lahko svoboden. Oh demokracija …. Na videz nam je dovoljeno vse, oblast pa se z noveliranjem vsakega posameznega področja trudi, da nas čim bolj vklene v svoje lovke. Demokratični paradoks. Dajmo, sprejemajmo zakone, saj bomo tako bolj varni in naš sistem bo bolj učinkovit! Ostajam brez besed … Pri vsem tem mi je v naši ljubi državi najbolj zanimivo to, da se ob vsakem odmevnejšem dogodku, bodisi avtomobilski nesreči bodisi ropu, umoru, ali sedaj aktualnih gospodarskih aferah, takoj odpre razprava o sprejemanju novega zakona. Javnost, po upanju na boljšo ureditev in v izogib podobnim dogodkom in aferam v prihodnje, z veliko žlico sprejema vse neumnosti, ki ji jih ponuja oblast. Spoštujmo raje obstoječo zakonodajo in se jo naučimo uporabljati v praksi! Ko začnem govoriti o političnem dogajanju v Sloveniji, vedno postanem živčen. Letošnji dopust preživljam brez gledanja poročil ali branja tekočih novic. Namesto tega raje preberem kakšno knjigo ali dve več in priznati moram, da se počutim bolje. Sedaj pa res dovolj o politiki, saj se ne bi rad živciral v tako lepem jutru. O čem sem že pravzaprav razmišljal? Aja, o snobih in svobodi. Še vedno ne razumem, kako se lahko večina ljudi na dopustu obnaša tako snobovsko - jedo v najprestižnejših restavracijah, pijejo drage koktajle, oblačijo se v drage obleke, zadnje cente pa bodo zapravili za neumnosti, ki jih sploh ne potrebujejo. Po dopustu pa jok. Denar je izpuhtel in treba se je soočiti z realno situacijo. Pred časom sem bral študijo o tem, da ljudje v času recesije zapravljajo več, kot v obdobju gospodarske rasti. Vzrok naj bi bil v samopotrjevanju in ohranjanju svojega statusa v družbi. S prekomernim trošenjem si dajejo občutek obstoja in veljavnosti v družbi, hkrati pa želijo zatreti svoje  manjvrednostne komplekse. Potrditev te raziskave dnevno opazimo v trgovinskih centrih. Kljub manjši kupni moči potrošnikov, so nakupovalni vozički še vedno polni, ljudje pa še vedno kupujemo, česar ne potrebujemo. Priznati pa je potrebno, da smo potrošniki vse bolj pozorni na akcijske cene, kar so znali dobro izkoristiti tudi trgovci. Izdelek, včasih celo zgolj navidezno, znižajo, vendar potrošniki izbrani izdelek še vedno krepko preplačamo. Pregovorno bi lahko rekli, da je volk sit in koza cela - trgovci še vedno dovolj zaslužijo, potrošniki pa imamo občutek, da smo izdelek kupili cenovno ugodno. Ekonomska logika je popolnoma enostavna - iz majhnega inputa, kar pomeni slabšo kakovost, pridelati največji output, kar pomeni prodati slab izdelek po najvišji ceni. Da o prevarah v prehranski industriji raje sploh ne govorim. Če rečem, da je prodajanje bio hrane po dražji ceni, ki se na koncu izkaže, da je še slabše kakovosti, kot tista "navadna" iz trgovine, zavajajoče, se bom izrazil zelo milo. Bom imel pa svoj vrt in zdravo hrano sem si rekel. Tudi ta misel je zgolj utopija današnjega sveta, saj že kupimo gensko spremenjeno seme in nimamo nikakršne možnosti po gojenju naravne zelenjave. Monsanto in druge korporacije so s svojim vplivom dosegle celo to, da se spreminja EU zakonodaja, v ZDA pa že imajo tako ali tako nekaj let vso kontrolo. Boj v prehranski industriji je sicer razumljiv. Prehranska industrija je poleg vojaške in farmacevtske industrije največja na svetu, vse tri industrije pa so med sabo neločljivo povezane. Da ustvarja farmacevtska industrija dobiček, morajo ljudje biti bolni, pri čemer pomaga prehranska industrija. Porast bolezni je v večini primerov povezan z nepravilnim prehranjevanjem in slabo kakovostjo hrane. Za nameček pa svoje opravijo vojne po svetu - določena gospodarstva so izrazito usmerjena v vojaško industrijo, zato za svoj obstoj potrebujejo vojne. V vojni pa se potrebujejo zdravila in hrana. Pa smo zopet v začaranem krogu … Svet je res lep, kajne?

Iz obale že slišim otroške krike. Moj čas se počasi izteka, vendar še nisem prišel do svoje točke vrnitve. Kadar veslam proti jugu, se vedno obrnem pri marini. Cca 5 km v eno smer, skupaj torej 10 km, kar je ravno pravšnja razdalja za jutranjo razgibavanje. Vzdolž obale opazujem čudovit pogled na kopno. Drugačna perspektiva, ki je nisem vajen. Razgibana obala bi ob nežnejši svetlobi bila zanimiv fotografski motiv. Oh, fotografija … Moja nesojena ljubezen. Toliko mi je dala in toliko odvzela. Sva kot zakonca, od katere se še nisem pravno ločil, čeprav ne živiva več skupaj. Bojim se vrnitve k njej, vseeno pa nimam dovolj poguma, da bi se dokončno ločil in prekinil vse stike. Preveč jo imam rad, da bi ji to storil. Vendar se jo bojim. Bojim se njene posesivnosti, ko posameznika tako vklene v svojo pest, da misli le nanjo in se ukvarja le z njo.
Spomin me ponese dve leti nazaj. Sposoben sem bil razmišljati le o fotografiji, svet okoli sebe pa sem zaznaval v fotografijah. Fotografije sem preprosto videl v svoji glavi, prenos na fotografski papir preko črne škatle, pa je bilo le še vprašanje časa. V fotografijo kot umetnost, sem zabredel tako globoko, da sem razumel zakaj so določeni umetniki storili določena dejanja v korist umetnosti. Kot si je npr. Van Gogh odrezal uho. Osebno sicer nisem imel takšnih nagnjen, vendar že samo razumevanje takšnih dejanj je bilo zastrašujoče. Spominjam se svojega projekta Razgaljen, za katerega menim, da je moj čustveno in izpovedno najgloblji projekt. Danes kaj takšnega nisem več sposoben posneti, mi je pa po njegovem zaključku osebnostno doprinesel več, kot sem se v času njegovega nastanka lahko zavedal. Projekt mi je odprl oči in na glas sem si priznal, da nisem zadovoljen s svojim zunanjim in pa tudi notranjim videzom in da so potrebne spremembe. Epilog tega projekta je bil, da sem začel postopoma paziti na hrano in vse več pozornosti namenjati rekreaciji. Zaradi boljše telesne pripravljenosti sem postajal vse bolj energičen, ležanje na plaži me je dolgočasilo, zaradi česar kupil sem kajak, ki mi je dokončno spremenil življenje ...

Suunto na roki zapiska in oznani peti km. Na levi strani zagledam marino. Sonce že dobro pripeka, majica je že popolnoma prepotena, grlo pa postaja vse bolj suho. Čas je, da se obrnem proti domu ...



  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS

SUUNTO AMBIT 2 SAPPHIRE

Zadnjih nekaj let sem za večino svojih športnih aktivnosti na prostem uporabljal mobilno aplikacijo RunKeeper. Odlična aplikacija, ki je z vsako posodobitvijo postajala le še boljša. GPS signal je tudi v zelo odročnih krajih deloval BP, zelo všeč pa mi je bil njihov portal, kamor so se shranjevale prenesene aktivnosti in jih je uporabnik po končani vadbi lahko pregledoval in analiziral na laiku prijazen način. Portal, v zameno za nekaj cekinov, omogoča nadgradnjo za podrobnejše analize, vendar se za to možnost nisem nikoli odločil, saj so brezplačno dostopne funkcije popolnoma zadovoljevale mojim potrebam.


Verjetno se sprašujete zakaj potreba po spremembi, če sem bil s starim sistemom popolnoma zadovoljen? Odgovor na zastavljeno vprašanje je preprost. Z ozirom na to, da se večino časa ukvarjam s tekom, pohodništvom in terenskim rolkanjem (skike), mi je telefon predstavljal “odvečno prtljago”. Prav tako sem bil pri uporabi telefona omejen zgolj na aktivnosti na suhem, saj se njegova uporaba pri vodnih aktivnostih, kljub vsem vodoodpornim dodatkom, zelo zakomplicira. Če odmislimo prvi razlog in izhajam iz dejstva, da sem se v vseh letih uporabe, velikosti in teže telefona pri svojih aktivnostih že navadil, pa se glavni razlog za spremembo skriva drugje. RunKeeper omogoča odlično analizo po opravljeni aktivnosti, med trajajočo aktivnostjo pa postane uporaba zaradi potnih rok, zunanjih vremenskih vplivov (premočnega sonca, dežja ali sneg, ki zmanjšuje vidljivost ekrana), velikosti in teže mobilnika, ter prenasičenost ekrana s podatki, praktično nemogoča. Vsak, ki se je kdajkoli odločil za napredovanje svojih rezultatov, pa se zaveda pomembnosti dejansko prikazanih meritev že med samo vadbo. Navedeni razlogi so me privedli do točke, ko je bilo potrebno poseči po bolj praktičnem sistemu.


Bolj praktičen sistem pa se je seveda skrival v športni uri, ki prikazuje zame esencialne podatke - srčni utrip, kalorije, pace, povprečen pace, po koncu vadbe pa si želim ogledati tudi celotno opravljeno pot, kar pomeni, da mora imeti vgrajen GPS. Pogoj, ki sem si ga pri nakupu tudi zastavil, je uporabnost ure pri vseh mojih športnih aktivnostih, kar pomeni uporabo ure pri vodnih in zimskih aktivnostih, teku in pohodništvu v slabih vremenskih pogojih, gozdu, … Če se že odločam za nakup nove ure, potrebujem takšno, ki bo zadovoljila vse moje potrebe, zaradi česar pa se izbor precej skrči.


Kljub ožjemu izbornemu krogu, pa se je najtežji del šele pričel. Izbira na trgu je ogromna, čeprav se vse kakovostne ure vrtijo zgolj okoli treh firm - Polar, Garmin in Suunto. Katero znamko izbrati? In kateri model? Kar je prednost ene ure, je slabost druge in kar nimata prvi dve, ima tretja. Pa smo v začaranem krogu. Verjemite, marketing tudi na tem področju nima meja in ko sem že mislil, da sem našel idealno uro, ugotovim, da bom za uporabo GPS-a potreboval zunanji GPS sprejemnik, žal pa ura, ki ima vgrajen GPS sprejemnik, ne omogoča uporabe pri vodnih športih. Seveda, pa vse to ima dražji model.


Zmedenost me je pripeljala do večurnega prebiranja kritik, uporabniških mnenj na forumih, pregledovanje posnetkov na portalu youtube, hojo po trgovinah in pregledovanje ur v živo, tehtanja različnih možnosti, …


Da ne bom dolgovezil in vas moril z vsemi težavami pri izboru, sem na koncu po ženinem nasvetu odštel nekaj € več in kupil popolnoma nov model Suunto Ambit 2, verzija Sapphire.


Gre za popolnoma nov model, zaradi česar pa se je ob mojem želenem nakupu še ni dalo kupiti. V Sloveniji so zbirali zgolj še naročila, prav tako še ebay ni ponujal nobene konkretne ponudbe in ni mi preostalo drugega, kot čakanje. Po naključju pa sem po nekaj dneh naletel na spletno trgovino IAFSTORE, ki ne le to, da so uro imeli na zalogi, ponujali so jo po bistveni cenejši ceni, kot slovenski trgovci. Ugodna cena je tudi bila glavni razlog, da sem se odločil za Sapphire verzijo, ki je narejena iz safirnih kristalov in bi po testiranjih naj bila trenutno najtrpežnejša GPS ura na svetu. Pozno ponoči sem pritisnil na gumb buy in čakal UPS-ovega uslužbenca, da je pozvonil na mojih vratih. Zgolj za informacijo naj dodam, da so uro odposlali v petek, v ponedeljek dopoldne pa je že krasila moje zapestje. Odlično.


Pri prvi uporabi se je bilo najprej potrebno prijaviti na portal Movescount, nastaviti vse osebne nastavitve, nato pa sem si še prilagodil vse nastavitve na uri in načine prikazovanja. Za enkrat dovolj besed o portalu, saj ga bom podrobneje analiziral v samem prispevku.


Po več kot mesecu dni uporabe, sem uro uporabljal pri teku, plavanju v morju, morskemu kajaku, terenskemu rolkanju (skike), pohodništvu in dvoranski vadbi. Preizkusil pa sem tudi večdisciplinske vadbe, ki omogočajo hiter preklop med v naprej pripravljenimi vadbami.


V tem zapisu se ne bom spuščal v podrobno analizo vse funkcij, saj mi jih po pravici povedano še ni uspelo preizkusiti do potankosti. Komur moj zapis ne bo zadostoval, pa si lahko vse podrobnosti o uri prebere v njenih navodilih za uporabo. Naj tudi povem, da bo v nadaljevanju zapisa predstavljeno moje subjektivno mnenje glede njene uporabnosti, ugotovitve pa bodo temeljile izključno na lastnih uporabniških izkušnjah. K temu še dodajam, da se nimam za nikakršnega strokovnjaka iz tega področja.


1. OSNOVNE NASTAVITVE


Osebne nastavitve nastavimo na portalu Movescount, nekatere izmed njih pa lahko naknadno spremenimo tudi v sami uri. Pri osebnih nastavitvah je potrebno vnesti spol, letnico rojstva, višino in težo, določimo svojo lokacijo in izberemo najljubšo aktivnost, določimo maksimalni srčni utrip in srčni utrip v mirovanju, izbiramo pa lahko tudi med metričnim ali imperialnim merskim sistemom, omogoča pa tudi naprednejšo določitev enot, pri katerem si lahko za vsako enoto posebej določimo merski sistem. Portal vam bo po vnesenih podatkih letnice rojstva, višine in teže, že sam izračunal maksimalni srčni utrip in srčni utrip v mirovanju, vendar vam za kasnejše točnejše analize priporočam, da si podatke vnesete ročno. Najpreprostejši način za izračun maksimalnega srčnega utripa je uporaba formule 220 - vaša leta. Upoštevati je potrebno, da takšen izračun poda zgolj okvirni najvišji srčni utrip in lahko bistveno odstopa od realne ravni maksimalnega srčnega utripa, saj je raven maksimalnega srčnega utripa odvisna še od drugih dejavnikov, ne zgolj od vaših let. Sicer obstajajo zahtevnejše metode za določitev maksimalnega srčnega utripa brez uporabe medicinskih aparatur, ki vam bodo podale natančnejše podatke od zgoraj omenjene formule, vendar pa za najnatančnejši izračun brez uporabe le teh, žal ne bo šlo.


Srčni utrip v mirovanju je lažje določiti, saj lahko do natančnih izračunov pridemo, če si vsako jutro, predenj vstanemo iz postelje, izmerimo srčni utrip. Priporočeno si ga je meriti vsak dan ali vsaj nekajkrat na teden, povprečje dobljenih meritev, pa bo predstavljal vaš srčni utrip v mirovanju.


O vseh metodah si lahko več preberete v kakšni strokovnejši literaturi ali pa se posvetujete s kakšnim strokovnjakom oz. zdravnikom, zato se bom raje vrnil k svoji prvotni temi. Od osebnih nastavitev lahko maksimalni srčni utrip in težo spreminjamo tudi v uri, za ostale nastavitve pa bo potreben priklop ure na računalnik in spremembo uvesti preko portala. Zadeva se mi ne zdi toliko moteča, saj so ostale nastavitve konstantne.


Pri nastavitvah na portalu izbiramo tudi med prikazom srčnega utripa v obliki št. udarcev na minuto ali v %. Žal pa se te funkcije ne da spreminjati neposredno v uri, zaradi česar je posledično potrebna uporaba računalnika. Zadeva postane moteča, kadar nimamo možnosti priklopa na računalnik in bi želeli obliko prikaza spremeniti na terenu. Na svoji uri imam nastavljeno prikaz srčnega utripa v obliki %, saj tako lažje spremljam, v katerem intervalnem območju treniram. Kljub temu pa bi občasno tudi rad videl št. udarcev na minuto, česar pa na terenu žal ne morem spremeniti.
Druga pomanjkljivost glede prikaza srčnega utripa pa se nanaša na portal. Pri analizi vadbe na portalu se izpisujejo zgolj meritve v obliki št. udarcev na minuto in ne na %. Glede na to, da gre v obeh primerih zgolj za sistemsko spremembo, bi to lahko vnesi ob kakšni od naslednjih posodobitev, vendar dvomim, da bo do tega resnično prišlo.


Želel bi še opozoriti na tri pozitivne lastnosti. Prva možnost se nanaša na izbiro športnih vadb, ki jih lahko vnesemo v našo uro. Hkrati lahko imamo v uri shranjenih 10 različnih vadb, ki si jih lahko izberemo iz pestre ponudbe na portalu. Prepričan sem, da bo vsak športnik zase našel svojo vadbo. Oprostite, ne ravno vsak - žal za šahiste nisem našel nobenega primernega modula, tako da bodo ti morali svojo igro prilagoditi v načinu dvoranske vadbe ali ostalih športov.
Druga pozitivna lastnost je, da lahko za vsako vadbo posebej določimo funkcije, katere želimo imeti prikazane na svoji uri. Možnost prikaza imamo v osmih različnih ekranih, izbiramo pa lahko v prikazu ene, dveh ali treh vrstic, v zadnji vrstici pa lahko dodamo kar 5 različnih pogledov. Verjemite, da vam za prikaz želenih nastavitev ne bo zmanjkalo ekranov, prav tako pa mi verjemite, da se boste kmalu naveličali preklapljanja med samo vadbo in si boste nastavili le najnujnejše.


Tretja pozitivna lastnost pa je možnost dodajanja različnih aplikacij v samo uro. Če med ponujenimi možnostmi ne boste našli prave nastavitve zase, lahko izbirate med več tisoč že pripravljenimi aplikacijami, ki jih lahko brez problema vnesete v svojo uro, ali pa si naredite aplikacijo po svojih željah. Vnašanje aplikacij v uro poteka preko portala Movescount in se mi zdi odlična dodana vrednost. Uporaba zdravega razuma pa vam bo prišla prav tudi na tem področju, če boste želite med vadbo početi še kaj drugega, kot le preklapljati med aplikacijami.


Uporabniku je še omogočeno uravnavanje barometra, višinomera, kalibracije kompasa, ponastavitve GPS-a in podobno. Vse našteto se da urediti v sami uri in ni potrebna uporaba računalnika.


2. PRAKTIČNA UPORABA


Pri poglavju, katerega bi lahko razširil na več strani, bom poskušal biti čim bolj skop. Pri prvi uporabi je potrebno povezati uro in merilec srčnega utripa. Slabost, ki sem jo opazil že na začetku je ta, da je potrebno merilec srčnega utripa navlažiti z vodo, če želimo, da deluje. Vem, da imajo podoben sistem tudi drugi proizvajalci, vendar, vsaj pri Garminovem modelu FR 610, deluje tudi brez navlažitve. Za marsikoga nemoteča zadeva, mene pa je zmotila.


Pohvaliti pa moram Suunto pri iskanju GPS signala. Signal je na različnih lokacija našel najkasneje v nekaj sekundah, na lokacijah, kjer sem prejšnji dan zaključil vadbo in jo naslednjega dne ponovno začel, pa je GPS signal našel celo hitreje od merilca srčnega utripa. Pri moji dosedanji uporabi se tudi še ni zgodilo, da bi GPS signal izgubil in bi ga moral ponovno iskati. Opazil pa sem odstopanje pri uporabi vadbe plavanja. Jasno je, da signal ne deluje pod vodo, zato je potrebno kakšno sekundo počakati, da pokaže pravilne meritve, ko uro zopet dvignemo iz vode. Pri prosti tehniki plavanja določitev razdalje ni bil problem, saj je ura pri zamahu izven vode in v tistem času odčita razdaljo, pri prsni tehniki pa je razdaljo očital, ko sem uro za sekundo ali dve pomolil iz vode. Odstopanje pa sem opazil pri kasnejšemu pregledu zarisane poti. Na spodnji fotografiji se jasno vidi, da je zarisal pot, kot da sem plaval čez potko, ki vodi do otoka, čeprav sem dejansko ves čas plaval le do potke. Primer ni bil osamljen, saj mi je pri večdnevni vadbi na isti lokaciji zarisoval isto pot.





Suunto Ambit 2 omogoča tudi večdisciplinsko vadbo, ima pa tudi možnost za triatlon. Funkcijo triatlona še nisem preizkusil, vendar deluje po istem sistemu, kot deluje večdisciplinska vadba. Na portalu Movescount si lahko v naprej kreiramo večdisciplinsko vadbo in določimo dva športa, med katerima preklopimo zgolj z enim gumbom. Všeč mi je, da se pri tem ohranijo nastavitve, ki smo jih določili pri osnovni vadbi. Npr. Če določimo večdisciplinsko vadbo in za prvo vadbo izberemo kolesarjenje in za drugo tek, bo ura pri kolesarjenju uporabila nastavitve in prikaze na uri, kot smo jih nastavili za kolesarjenje in bo potem enako storila tudi za tek. V kolikor pa želimo pri večdisciplinski vadbi dodati še tretjo vadbo, pa le-te ne moremo v naprej dodati na portalu, temveč je med vadbo potrebno, potem ko smo začeli z večdisciplinskl vadbo in preklopili že med obema v naprej pripravljenima vadbama, ročno izbrati vadbo, kar sicer vzame nekaj sekund, da najdemo želeno vadbo.
Uporaba večdisciplinske vadbe je mogoča tudi, če le-te nimamo v naprej pripravljene. Pri vadbi katero smo izbrali enostavno z gumbom preklopimo na drugo vadbo, enako, kot bi to storili pri dodajanju tretje vadbe v večdisciplinskem modulu.


Slabost, ki sem jo opazil pri večdisciplinski vadbi se nanaša na analizo na portalu. Imel sem izbrano večdisciplinsko vadbo s tekom in plavanjem, vendar sem po končanem teku uro ustavil in se med tem časom sezul in preoblekel v kopalke ter jo ponovno zagnal v vodi, kjer sem preklopil na plavalni način. Pri analizi mi je pokazalo čas trajanja celotne vadbe ter nato še posebej razdelano za tek in plavanje. Napaka pa je bila pri času teka, saj mi je k času teka štelo tudi čas pavze, ko je bila ura ustavljena in če ročno seštejem čas, ki ga kaže za tek in čas, ki ga kaže za plavanje, se ne ujema s časom, ki je prikazan za celotno vadbo. Pogrešam tudi, da pri večdisciplinskih vadbah podatki niso transparentneje razdelani za vsako vadbo posebej, temveč je potrebno malo več klikov, da dobimo želene rezultate.


Med vadbo nam je tudi omogočen prikaz koordinat naše trenutne lokacije, lahko uporabljamo kompas, navigacija nas vodi do določene lokacije, shranjujemo lahko trenutne lokacije, … Za enkrat dovolj, radovedneži pa lahko več preberejo v priročniku za uporabo.


3. PORTAL MOVESCOUNT


Sprememba portala je pomenila tudi začetno zmedenost. Za iskanje funkcij, ki sem jih bil vajen pri RunKeeper-ju sem potreboval nekaj časa, vendar sva tudi z Movescountom bila zelo kmalu na ti. Poleg nastavitev, ki sem jih že opisal v prvem poglavju, predstavlja Movescount socialno omrežje, kjer se lahko uporabniki med sabo povežejo kot prijatelji ali v skupine in si izmenjujejo svoje podatke o vadbi, komentirajo in podobno. Za uporabo teh storitev je potrebno imeti javno dostopen profil, tisti, ki pa nismo toliko odprti za deljenje naših vadb in imamo svoj profil nastavljeno na zasebno, pa smo omejeni zgolj na analiziranje svojih vadb.


Portal prikazuje vse kar potrebujem, priznati pa moram, da sem potreboval nekaj časa, da sem osvojil osnovno logiko portala. Iskanje želenih funkcij je nato steklo kot po maslu in sedaj lahko brez problema pregledujem vadbe za tekoči teden, tekoči mesec oz. drug termin, ki ga določim, prav tako lahko izberem vse vadbe, ki sem jih opravil v določenem terminu, ali pa si z dodatnim filtrom nastavim samo eno vrsto vadbe (npr. tek), za katero me zanimajo podrobnosti v določenem terminu. Portal omogoča res veliko, priznam pa, da sem potreboval nekaj časa, da sem ga osvojil.


Omogočeno je tudi dodajanje vadb, treningov, poti in kreiranje lastnih aplikacij, vendar še teh funkcij nisem preizkusil.


Napreden iskalnik drugih članov kaže na to, da je Movescount zasnovan tudi kot socialno omrežje. Brez težav se lahko najde uporabnika po imenu ali lokaciji ob predpostavki, da ima uporabnik kot svoj profil nastaven kot javen.


Pri posamezni vadbi lahko spremenimo določene podatke, če menimo, da jih je ura nepravilno izmerila ter dodamo opis, oznako in vrsto vadbe. Slednje je resnično priročno za naknadno iskanje želene vadbe. Uporabna mi je tudi funkcija odločitve najboljše vadbe (določimo lahko svojih 5 najboljših vadb), saj lahko hitro dostopamo do svojih “rekordov”.


Portal pa ima oz. je imel tudi pomanjkljivosti, katere pa so z zadnjo posodobitvijo izboljšali. V uri imam nastavljeno autolaps na dolžini 1 km, kar pomeni, da ura vsak km ustvari nov krog in si shrani podatke za pretekli krog. Prav tako pa imam pri določenih vadbah vključen autopause, saj se moram pri cestnem teku večkrat ustavljati pri raznih semaforjih, včasih pa tudi moram odtočit v kakšnem grmu. Problem pa se je pojavil pri naknadni analizi rezultatov na portalu. Ko sem v meniju Laps primerjal rezultate, sem ugotovil, da so se časi razlikovali od časov na uri. Prvi trije krogi so bili popolnoma pomešani in nerealni - prikazoval se je čas na manj kot 1 km, kakor je bilo nastavljeno v nastavitvah, netočni pa so bili tudi časi pod rubriko pace. Točni časi so se zopet pojavili od četrtega ali petega kroga dalje. Doživel sem tudi razočaranje, ko sem naslednji dan želel pregledati svoje rezultate na portalu in ugotovil, da so popolnoma drugačni kot prejšnji dan. Čez dva dni je Suunto preko svoje FB strani podal opravičilo, zadevo pa so uredili, kot je potrebno.


V tem kratkem času, od kar uporabljam portal Movescount, se je  že nekajkrat zgodilo, da portal ni bil dostopen ali pa so bile nedostopne nekatere njegove funkcije. Menim, da si podjetje, kot je Suunto, ne bi smelo privoščiti takšnih spodrsljajev.


Pred kratkim pa je prišla nova posodobitev portala in za enkrat je videti, da so zadeve z lapsi uredili kot je potrebno. Autolapse sedaj prikazuje kot je potrebno in do sedaj še nisem zasledil napak. Upam, da bo tako tudi ostalo.  


Pozitivna lastnost portala, ki bi jo še rad izpostavil je, možnost izvoza vseh podatkov v exelovi datoteki, omogočen pa je tudi izvoz opravljene gps poti v .gpx ali .kml formatu.


Osebno stališče je, da je Movescount dobro zastavljen portal, vendar še manjka kar nekaj dodelave za stabilnejše delovanje.


ZAKLJUČEK


Če je bil model Ambit bolj prilagojen zunanjim navdušencem in pustolovcem, pa Ambit 2 z dodelanimi športnimi vadbami zagotovo zadovoljuje vse želje športnih navdušencev in je s triatlonsko in večdisciplinsko vadbo postal resen konkurent Garminu in Polarju. Na koncu bi še izpostavil vzdržljivost baterije, saj pri uporabi intervalnega zapisovanja GPS signala nastavljenega na 1s, zdrži do 16h, s čimer bo zagotovo zadovoljil vse moje potrebe pri celodnevnih pohodih, ali morda kdaj tudi pri kakšni ultramaratonski preizkušnji.


Ura je v celoti dosegla moja pričakovanja, v določenih pogledih jih celo presega. Priznam, določene funkcije verjetno ne bom nikoli izkoristil do obisti. Upam pa le, da bodo več storili tudi na zanesljivejšem delovanju portala Movescount in ga bodo v prihodnosti še nadgradili.

  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS

OBLOŽENI ČAPATI

Čapati - vsaj tako bi se naj imenoval nevzhajan indijski kruh, ki se po svojem receptu v ničemer ne razlikuje od najosnovnejšega bannock-a, katerega si gozdovniki radi pripravijo/mo v gozdu. Čeprav boste po internetu opazili, da je peka čapatija ali bannock-a lahko prava umetnost, pa bom tokrat opisal najosnovnejšo pripravo in jo obložil z nadevom.

Sestavine za testo:

- 150 g polnozrnate moke (v mojem primeru pirine)
- 1 dl vode (oziroma po potrebi, odvisno od tipa moke)
- ščepec soli

Sestavine za nadev izberite po vašem okusu, jaz pa sem uporabil: 

- pečen piščanec
- sveža rukola
- sveža špinača
- mešana zelenjava (koruza, grah, olive)
- pusta skuta
- začimbe

Priprava:

Moko posolite in jo rahlo premešajte, nato pa postopoma dodajajte vodo in jo mesite v testo. Testo pustite nekaj min počivati, nato pa iz testa pripravite manjše kroglice (jaz sem iz omenjene količine dobil tri) in jih razvaljajte v kroge, katere potem najlažje popečemo v posodi za palačinke min na vsaki strani.

Pusti skuti dodajte mešano zelenjavo, dodajte začimbe po okusu in zmes namažite na čapate. Dodajte svežo rukolo in špinačo ter na koščke narezanega piščanca.

Nasvet:

Okus testa lahko tudi izboljšate, če mu dodate nasesekljan čemaž, lahko tudi prepraženo čebulo, ali kaj tretjega. Pri nadevu ne skoparite z domišljijo, saj lahko dodate resnično, kar vam srce poželi. Lahko pa si čapato pripravite tudi kot prilogo namesto kruha h kakšni drugi jedi.

Za kakšno bolj kalorično verzijo, pa lahko čapato obložite kot pico in jo za nekaj min popečete v pečici, da se sir po vrhu lepo razstopi.



  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS

PICA IZ CVETAČNEGA TESTA

Tokrat nekoliko drugačen recept za pico. Testo se pripravi iz cvetače, sira ter jajc, za nadev pa uporabite sestavine po svojem okusu. Tokrat bodo za nadev opisane sestavine, ki sem jih uporabil v mojem primeru. 

Sestavine: 

- 500 g cvetače
- 120 g naribanega sira (uporabil sem Šmarski rok s 25% maščobe)
- 2 jajci

Nadev: 

- paprika
- kapre
- olive
- paradižnik
- pelati
- tuna
- čebula
- koruza
- grah
- gobice
- sir
- začimbe

Priprava:


Cvetačo skuhamo, nato pa jo pretlačimo s paličnim mešalnikom ali vilico ter zmešamo s sirom in jajci. Pekač obložimo s peki paprijem in vso zmes razmažemo po pekaču. Debelino prilagodimo  lastnemu okusu, v mojem primeru je bilo cca 0,5 cm.



Zmes postavimo v ogreto pečico in pečemo na 200°C toliko časa, da se masa sprime in po vrhu lepo zapeče - cca 10 min. Da dobite po vrhu lepo skorjo, vam priporočam, da proti koncu pečenja pečico nastavite na ventilacijo in se vam po bo vrhu naredila lepa skorja. Pri tem bodite zelo previdni, saj se vam lahko prehitro zažge.



 Testo  nato vzamemo iz pečice in ga obložimo z nadevom po svojem okusu. Na koncu še nekaj minut popečemo v pečici, da se sestavine in sir lepo popečejo.




Nasvet: Kljub temu, da se vrednost OH pri takšnih sestavinah nekoliko zmanjša, kot pri klasični pici, pa jo tistim, ki so na dieti, vseeno ne bi priporočal. Kalorično vrednost lahko še nekoliko zmanjšamo, če sir uporabimo samo za testo in ga naknadno ne posujemo po nadevu.

  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS