Drugi letošnji treking in
ustaljena ekipa – Cveto, Borut in moja malenkost. V primerjavi s Škofjeloškim
trekingom je bil Iški treking bistveno bolj ravninski, kar je pomenilo več
teka. Žal smo na eni točki ubrali strmejšo pot, kjer smo izgubili kar nekaj
časa, prav tako pa smo pri KT 10 zgrešili odcep in naredili kar nekaj km več,
kot bi bilo potrebno. Posledično smo seveda zato tudi izgubili na času.
Še malo statistike: 14. mesto od
42., dolžina 26 km, čas 3:39:15, 1090 m višinske razlike.
Časi, ko je bil mobilni telefon
uporaben zgolj za telefoniranje ali pošiljanje sms-ov, so že zdavnaj minili.
Danes lahko svoj mobilni telefon s pomočjo aplikacij popolnoma prilagodimo
svojim potrebam in željam ter jih »preobrazimo« v kakšne druge naprave. Pri
svojih športnih aktivnostih svoj mobilni telefon spremenim v GPS napravo,
štoparico in še marsikaj drugega.
Po arhivskih podatkih aplikacije
RunKeeper, sem njen uporabnik že od leta 2009. Za tiste, ki ne poznate
aplikacije RunKeeper – aplikacija je bila ena izmed prvih aplikacij za
uporabnike telefonov iPhone, namenjena športnim aktivnostim. Razvijalci
aplikacijo ves čas posodabljajo, tako da lahko izbiramo različne zvrsti
športnih aktivnosti s katerimi se ukvarjamo, merimo svoj čas aktivnosti, aplikacija
beleži opravljeno pot, izračuna približno porabo kalorij, v naprej si lahko
pripravimo cikluse treningov in poti, in še in še. Podatki se po sinhronizirajo
s strežnikom in jih lahko po končani vadbi že pregledujemo na svojem
računalniku, jih primerjamo, analiziramo s prejšnjimi vadbami ali prijatelji,
izvažamo v različnih formatih in podobno. Ob poplavi razvoja aplikacij za iOS
in Android, RunKeeper seveda ni več edina aplikacija, ki omogoča takšne
funkcije, vendar kljub testiranju drugih, ostaja meni najljubša.
Vse svoje športne aktivnosti
redno beležim z omenjeno aplikacijo, meritve pa redno pregledujem s prejšnjimi
aktivnostmi. Uporabljam jo tako pogosto, da zaseda celo posebno mesto med
ostalimi aplikacijami na mojem telefonu in lahko vsak trenutek dostopam do nje.
Všeč mi je, ko vidim, kako sem napredoval od prejšnjega meseca, opravil večjo
razdaljo, bil hitrejši na istih dolžinah, ali kar tako za zabavo pogledam pot
zadnjega tavanja po hribih, ki sem ga opravil minuli vikend.
Celo zimo sem se redno držal
treningov, tudi ko so bili pločniki popolnoma poledeneli ali neočiščeni na novo
zapadlega snega, tekel sem po neočiščenih poteh ob Savinji, prišel ob večernih
urah domov iz službe, se preoblekel v tekaška oblačila in se odpravil tečt,
kljub temu, da je termometer kazal -12°C. Vse za to, da sem konec meseca imel
večje številke v svoji aplikaciji.
Morda sem v prejšnjem odstavku z
razlogom svojega teka pretiraval in ni bila motivacija zgolj višje številke na
telefonu, priznam pa, da te aplikacije kot so RunKeeper, SportTracker, Garmin,
Polar, … kaj hitro zasužnjijo. Tečeš, ker tekmuješ s številkami. Tečeš, ker so
številke in analize tvoj gospodar. Ne tečeš zase, temveč za njih.
Glede na letošnjo zimo, ki v
začetku aprila še kar noče oditi, tudi ni bilo pretirane motivacije za tek, oz.
sem prevečkrat pozabil zakaj sploh tečem oz. hodim v hribe. In v takšnih
trenutkih potrebuješ streznitev. Streznitev, da (ponovno) ugotoviš, da niso
pomembne št., ni pomembna hitrost, temveč občutek. Občutek svobode, ki ga
občutiš med tekom ali hojo v hribe. Občutek moči, da lahko premikaš svoje meje,
celo premagaš samega sebe. Občutek energije, ko tečeš zunaj v mrazu, vetru in
snegu, ko drugi gledajo TV in se ti posmehujejo ter te imajo za norca. In ti
občutki so motivacija, motivacija tudi v najtežjih trenutkih. Dean Karnazes pravi:
»Tečem s srcem«. Teh besed ni težko
izgovoriti, težje jih je razumeti. Nekateri jih razumejo. Nekateri jih morda še
kdaj bodo. Nekateri pa jih ne bodo razumeli nikoli.
Nisem človek, ki bi si zastavljal
novoletne obljube in tudi letošnje leto ni izjema. Sem si pa zastavil določene cilje, ki bi jih rad uresničil in eden izmed njih je tudi tekmovanje v slovenski treking ligi. Izbira najprimernejše poti, tekma s časom,
preznojeno telo in ožuljene noge, so stvari, katere sem hotel izkusiti že
lansko leto, vendar se mi želja ni uresničila. Borut in Cveto sta že izkušena
treking tekmovalca, zato sem imel na mojem debitantskem tekmovanju lažjo
nalogo. Osebno sem še neizkušen v iskanju in preračunavanju ustrezne poti, prav
tako pa sta mi bila s svojimi izkušnjami in nasveti v veliko pomoč. Lahko pa se
pohvalim, da sem bil Borutu gonilna sila in kot sam pravi, tako dobrega
rezultata še ni dosegel. Skratka, drug drugemu smo bili v oporo in z Borutom se
lahko (vsaj zame) pohvaliva z zelo lepim rezultatom – 29. mesto od skupno 81 v
najini kategoriji.
Na spodnji fotografiji si lahko
ogledate pot, katero sva ubrala. Za malo statistike pa lahko povem, da sva
19,79 km dolgo pot prehodila oz. bolje rečeno pretekla v 3:09:15 urah in
opravila 1314 m višinske razlike.
Pa še video reportaža
Video si lahko ogledate tudi na mojem vimeo kanalu.
Zadnji februarski dnevi so nam postregli s kopico snežnih padavin, česar so se verjetno najbolj razveselili šolarji in smučarski delavci. Čeprav bi si osebno želel nižje temperature v nižinah, saj bi lahko še bolj izkoristil svoje snežne športne aktivnosti, sem kljub temu izkoristil lep sončen dan in se s krplji podal na Tolsti vrh. V spodnji fotografiji prilagam načrt poti, kako pa je izgledal pohod, pa več v video posnetku.
Moj oče večkrat pravi: “V avtu vedno imej s seboj kekec pašteto, kos kruha, liter vode in odejo!” Priznam, večkrat sem se smejal tem besedam, danes pa jih jemljem čisto resno.
V soboto smo bili priča popolni zapori na naših cestah. Sneg, predvsem pa močna burja, sta popolnoma ohromila promet na Primorskem. K popolni zapori cest so seveda pripomogli tudi vozniki tovornih vozil, ki niso upoštevali izločevanja in prepovedi vožnje ter s svojim neodgovornim ravnanjem povzročali popolne zapore cest, ovire pa velja pripisati tudi neustrezni vozni opremi, saj Primorci niso ravno vajeni snega in zato tudi nimajo ustrezne zimske opreme. Vse našteto je pripeljalo do situacije, da so nekateri bili 8 in več ur ujeti v koloni brez vode in hrane ter ob pomanjkanju goriva. Veliko jih je bilo tudi z otroci, ki imajo več potreb kot odrasel človek oz. je njihovo potrpljenje bistveno manjše kot pri odraslemu človeku. Dodatno nervozo so ustvarjale tudi večkrat diamentralno nasprotne si radijske novice, prometno informacijski center pa je bil dobesedno nedosegljiv že od 15 ure dalje (od takrat naprej lahko trdim z gotovostjo, saj sem jih sam večkrat neuspešno trudil priklicati). Če dodamo še malo utrujenosti in naveličanosti kmalu pridemo do situacije, ko ji lahko že brez zadržkov rečemo kaos.
Tudi z ženo sva bila priča sobotnemu kaosu. V petek sva imela obveznosti v Novi Gorici, potem sva se zvečer odpravila v Portorož in v soboto dopoldne zopet nazaj v Novo Gorico. Že v petek zvečer je močno snežilo tudi na Primorskem in stanje na cestah so bile več kot ugodne. Polno je bilo tovornjakov, ki so komaj premagovali še tako male klance, videla pa sva tudi nekaj zdrsov iz ceste. Naslednje jutro pa presenečenje. Vse okoli je bilo belo, na oko bi rekel med 15 in 20 cm snega. Glede na to, da prihajam iz celinskega dela Slovenije, sem seveda takšne količine snega vajen, za Primorce pa je to bila prava katastrofa. Vsaj po voznikih na cesti sodeč. Povprečna hitrost je bila okol 30 km/h in videlo se je, da niso vešči vožnje po zasneženi cesti. Za cesto do Kopra lahko rečem, da je bila v odličnem stanju, v primerjavi s tistim, kar je sledilo potem. Burja se je okrepila in na izpostavljenih mestih se ni videlo niti metra pred sabo. Vozili smo izredno počasi, tovorna vozila se niso izločala in vozniki z neustrezno opremo, so naredili svoje. Poklical sem tudi na prometno informacijski center, kjer so mi sporočili, da je cesta čez Rebrnice zaprta tako po “stari”, kakor tudi po hitri cesti. Z ženo nama ni preostalo drugega, kot da zavijeva na izvoz Sežana in po Krasu do Nove Gorice. Situacije v Sežani raje ne bom opisoval. Na nasprotnem pasu kolona kamionov, ki so bili postavljeni kar čez celotno avtocesto, zastoji osebnih vozil ... Kako je izgledalo, lahko vidite na spodnjem posnetku. Samo upal sem, da naju kaj takšnega ne doleti na najinem pasu. Cesta čez Kras sicer ni bila splužena, vendar se je kljub temu dalo lepo prebiti vse do Nove Gorice, kjer je bila cesta že kopna. Po obveznostih, pa naju je nekaj čez 15 uro čakala pot domov. Do Vipave je šlo nemoteno, potem pa čedalje slabše. Po hitri cesti smo že lahko srečevali tovornjake, ki niso upoštevali izločevanja in so obstali sredi ceste. Nekako se nama je uspelo prebiti do avtoceste, kjer pa sva padla v kolono. Malo premika in zopet čakanje. Tako je bilo vse do Razdrtega, kjer sva skrenila iz avtoceste, da bi pot nadaljevala po regionalni cesti do Postojne. Še danes ne vem, ali je bila to pametna odločitev ali ne. Pametna morda zaradi tega, ker sva se s tem rešila več urnega čakanja v koloni, saj sva prehitela celotno kolono in prišla na avtocesto tik za snežnimi plugi, tako da sva bila čisto na začetku kolone, slaba pa zaradi razmer na regionalni cesti. Popoln kaos. Burja je pihala v sunkih, na cesti so bili več 10 cm zameti, na določenih odsekih je bil samo en vozni pas, vozila pa iz obeh strani, vmes še Italijan, ki je imel pogon na zadnji kolesi in je popolnoma obtičal v snegu, ... V Postojni sva se odločila, da greva nazaj na avtocesto, pa če stojiva celo noč v koloni. Na srečo sva prehitela vso kolono in v roku pol ure so pred nama sprostili promet in počasi sva se lahko odpeljala proti domu.
Kekec pašteta in liter vode
Situacija, kakršni smo bili priča v soboto, me je spomnila na očetove besede zapisane v prvem stavku. Ne bi rad zvenel kot kakšen strokovnjak, ki bi podajal nasvete, kaj storiti v opisani situaciji, so me pa izkušnje naučile (ne samo sobotne), da se je na daljšo pot potrebno dobro pripraviti in včasih je bolje vzeti s seboj kakšno stvar več, kot pa manj. Morda se še tako smešno sliši kekec pašeta, kos kruha in liter vode, vendar v avtu je na daljši poti vedno dobro imeti kaj za pod zob in seveda ustrezno količino vode ali kakšne druge brezalkoholne pijače. Osebno raje priporočam navadno vodo, saj jo lahko uporabimo za več stvari, ne le za pitje, v kolikor bi jo potrebovali, kar razne sokove in gaziranje pijače ne moremo. S hrano in pijačo v takšnih situacijah ravnajmo skrbno, saj ne vemo koliko časa še bomo ujeti v vozilu. Ni dobro v prve pol ure pojesti in popiti vse zaloge, potem pa v nadaljnjih urah ostajamo žejni ali lačni. Tudi razni čipsi in druge podobne zadeve niso ravno najprimerjenše, saj smo po njih ponavadi zelo žejni, mi pa smo primorani paziti na zaloge vode. Opozoril bi še, da razne nosilne vrečke, konzerve, pločevinke, plastenke in drugo embalažo zavržemo šele doma, saj nam v danih situacijah lahko z malo iznajdljivosti pridejo prav in nam olajšajo marsikatero situacijo.
Odeja in gorivo
Oče je omenjal tudi odejo. Z ženo sva imela s seboj dve, sicer po naključju, vendar sta nama prišli prav. Ko stojiš v koloni se kaj hitro zgodi, da goriva nimaš več poln tank in si primoran varčevati z njim. V soboto sva bila celo priča, da je bilo počivališče Ravbarkomanda zaradi snega in tovornjakov nedostopno z avtomobilom, zato so vozniki ustavljali kar na voznem pasu avtoceste, si s kanglami hodili po gorivo in nato polnili svoje avtomobile kar na avtocesti. Naj ob tem še opomnem, da je pred odhodom na daljšo pot pametno napolniti svoj rezervoar, saj vam lahko ob nepredvidljivih situacijah reši marsikatero nevšečnost. Za zaključek tega odstavka naj torej povežem odejo in gorivo. V primeru, da boste v zastoju morali čakati več ur, zraven pa še varčevati z gorivom, vam bo odeja zelo pomagala, saj bo gretje, po tem, ko boste avto ugasnili, kmalu pojenjalo in zelo hitro vas bo začelo zebsti. Odeja vam lahko pri tem zelo pomaga. Prav tako vam bo odeja v veliko pomoč, če boste morali prenočiti v avtomobilu, ker vam situacija ne omogočala, da bi pot nadaljevali pred jutrom.
“Survival kit"
Les Stroud je v enih od svojih oddaj prikazal kako ravnati, če bi se znašli v snežnem zametu. Všeč mi je bila njegova ideja, da je v avtu dobro imeti t.i. “survival kit”, v katerem imamo zložene pripomočke, ki bi nam v različnih situacijah prišli prav. Tudi sam imam v avtu zloženo nekaj opreme, ki bi mi v raznih zastojih, snežnih metežih ali kakšni drugi situaciji prišla prav. Osebno imam dodane še nekaj več opreme, saj se večkrat odpravim v gozd in da ne prelagam vedno iz avta in nazaj v avto, jo pustim kar v prtljažniku, izpraznim pa jo, kadar potrebujem prostor. Kar pa vedno ostane v vozilu, pa vam prikazujem na spodnjih fotografijah:
1. Škatla, v kateri imam shranjeno opremo
2. Pribor za kurjenje ognja
3. Netivo za lažje prižiganje ognja
4. PVC vrečka
5. Različni pripomočki
6. Nož
7. Zložljiva žaga in sekira
Morda se bo marsikomu zdela oprema pretirana. Naj povem še eno anekdoto, ki se je naši družini pripetila, ko smo se vračali iz Kop. Snega še ni bilo, pihal pa je močan veter. Oče se je v avtomobilu hecal, da moraš vedno imeti s seboj sekirco, če se slučajno podre drevo, da si z njeno pomočjo narediš vsaj toliko prostora, da nadaljuješ pot. Cela družina se mu je smejala. Vendar le do naslednjega ovinka, ko nam je cesto zaprla podrta smreka, katere vrh je ležal čez celotno cesto. Verjetno ne rabim razlagati, da nam je sekira prišla še kako prav ...
Za konec naj še opozorim na dejstvo, da nam sama oprema ne bo nič koristila, če jo ne bomo znali uporabiti. Malo vaje pred realno situacijo torej ne bo škodilo.
Pred časom sem prebral stavek: »Some people feel the rain, others just get
wet,« poleg katere je bila fotografija, na kateri je bila mala premočena
deklica iz revne vasi, ki uživa v dežnem nalivu. Fotografija me je vodila v
razmišljanje, da v času globalnega materializma in potrošništva, prevečkrat
pozabljamo na male vsakdanje vrednote, ki so nam tako blizu in vsakdanje, da
jih sploh ne opazimo več. V zadnjem letu in pol se skoraj vsak drugi dan, ko
tečem ali se odpravim v hribe, podam v naravo. Nikoli nisem bil pravi
impresionist, zato me tudi kot fotografa narava ni nikoli zanimala, sedaj, kot
tekača ali pohodnika, še bolj pa takrat, ko sem se začel resneje ukvarjati z
gozdovništvom, pa se je zadeva obrnila. Naučil sem se, kako opazovati naravo,
sprejemati tisto kar nam ponuja, hkrati pa ji vračati, kar ji kot posameznik
lahko vrnem. Spremenil se je odnos tudi iz fotografskega vidika. Nikoli si
nisem mislil, da me bo fotografiranje narave kdaj veselilo. Vendar me. In kadar
fotografiram naravo, se do narave ne obnašam izkoriščevalsko in v njej ne iščem
zgolj motive, ki bi bili primerni za dobre fotografije. Fotografiram tisto, kar
me navdihne in fotografiram tiste motive, katere bi rad še kdaj podoživel. Pa
čeprav le skozi pogled na posnete fotografije.
Kot sem že pisal v eni od prejšnjihobjav, fotoaparata na svoje pohode ne nosim s seboj, temveč za fotografiranje
uporabim le svoj telefon. Tokrat mi je bilo pošteno žal, da s seboj nisem imel
svojega fotoaparata, saj je bilo biti ob prvem snegu in sam v naravi res
prečudovito, občutke pa bi si vsekakor rad zapisal v trajnejši spomin.
