Pred časom sem prebral stavek: »Some people feel the rain, others just get
wet,« poleg katere je bila fotografija, na kateri je bila mala premočena
deklica iz revne vasi, ki uživa v dežnem nalivu. Fotografija me je vodila v
razmišljanje, da v času globalnega materializma in potrošništva, prevečkrat
pozabljamo na male vsakdanje vrednote, ki so nam tako blizu in vsakdanje, da
jih sploh ne opazimo več. V zadnjem letu in pol se skoraj vsak drugi dan, ko
tečem ali se odpravim v hribe, podam v naravo. Nikoli nisem bil pravi
impresionist, zato me tudi kot fotografa narava ni nikoli zanimala, sedaj, kot
tekača ali pohodnika, še bolj pa takrat, ko sem se začel resneje ukvarjati z
gozdovništvom, pa se je zadeva obrnila. Naučil sem se, kako opazovati naravo,
sprejemati tisto kar nam ponuja, hkrati pa ji vračati, kar ji kot posameznik
lahko vrnem. Spremenil se je odnos tudi iz fotografskega vidika. Nikoli si
nisem mislil, da me bo fotografiranje narave kdaj veselilo. Vendar me. In kadar
fotografiram naravo, se do narave ne obnašam izkoriščevalsko in v njej ne iščem
zgolj motive, ki bi bili primerni za dobre fotografije. Fotografiram tisto, kar
me navdihne in fotografiram tiste motive, katere bi rad še kdaj podoživel. Pa
čeprav le skozi pogled na posnete fotografije.
Kot sem že pisal v eni od prejšnjihobjav, fotoaparata na svoje pohode ne nosim s seboj, temveč za fotografiranje
uporabim le svoj telefon. Tokrat mi je bilo pošteno žal, da s seboj nisem imel
svojega fotoaparata, saj je bilo biti ob prvem snegu in sam v naravi res
prečudovito, občutke pa bi si vsekakor rad zapisal v trajnejši spomin.
0 komentarji:
Objavite komentar