ZAČUTITI SNEG



Pred časom sem prebral stavek: »Some people feel the rain, others just get wet,« poleg katere je bila fotografija, na kateri je bila mala premočena deklica iz revne vasi, ki uživa v dežnem nalivu. Fotografija me je vodila v razmišljanje, da v času globalnega materializma in potrošništva, prevečkrat pozabljamo na male vsakdanje vrednote, ki so nam tako blizu in vsakdanje, da jih sploh ne opazimo več. V zadnjem letu in pol se skoraj vsak drugi dan, ko tečem ali se odpravim v hribe, podam v naravo. Nikoli nisem bil pravi impresionist, zato me tudi kot fotografa narava ni nikoli zanimala, sedaj, kot tekača ali pohodnika, še bolj pa takrat, ko sem se začel resneje ukvarjati z gozdovništvom, pa se je zadeva obrnila. Naučil sem se, kako opazovati naravo, sprejemati tisto kar nam ponuja, hkrati pa ji vračati, kar ji kot posameznik lahko vrnem. Spremenil se je odnos tudi iz fotografskega vidika. Nikoli si nisem mislil, da me bo fotografiranje narave kdaj veselilo. Vendar me. In kadar fotografiram naravo, se do narave ne obnašam izkoriščevalsko in v njej ne iščem zgolj motive, ki bi bili primerni za dobre fotografije. Fotografiram tisto, kar me navdihne in fotografiram tiste motive, katere bi rad še kdaj podoživel. Pa čeprav le skozi pogled na posnete fotografije. 





Kot sem že pisal v eni od prejšnjihobjav, fotoaparata na svoje pohode ne nosim s seboj, temveč za fotografiranje uporabim le svoj telefon. Tokrat mi je bilo pošteno žal, da s seboj nisem imel svojega fotoaparata, saj je bilo biti ob prvem snegu in sam v naravi res prečudovito, občutke pa bi si vsekakor rad zapisal v trajnejši spomin.

  • Digg
  • Del.icio.us
  • StumbleUpon
  • Reddit
  • RSS

0 komentarji:

Objavite komentar