Star pregovor pravi: "Zjutraj jej kot kralj, opoldne kot kmet in zvečer kot berač." Sicer bi lahko o tem reku še kako razpravljali, saj zadnje raziskave kažejo, da je za telo najbolje in najbolj zdravo, če razporedimo količino zaužitih kalorij v več enakomernih obrokov in se ne "napokamo" zjutraj, kot veleva stari pregovor. Kaj je res in kaj ne, prepuščam vaši lastni presoji, vsekakor pa so si vsi znanstveniki enotni, da je zajtrk esencialnega pomena in ga nikakor ni dobro izpustiti. Nič koliko izgovor najdemo za to, da zajtrk izpustimo, vendar iz lastnih izkušenj lahko povem, da je za uravnoteženo prehrano izredno pomemben, sploh za tiste, ki želite redno ohranjati telesno težo ali le-to izgubiti oz. pridobiti. V spodnjem video posnetku sem pripravil zdrav zajtrk, ki ga lahko brez težav odnesemo s seboj v službo ali pa ga spijemo kar po poti. Kalorično gledano je bogat z ogljikovimi hidrati, beljakovinami in nenasičenimi maščobami (nekaj tudi z nasičenimi, vendar lahko te zmanjšamo), v kakšnem razmerju pa jih želite zaužiti, pa si lahko uravnavate sami, z dodajanjem oz. odvzemanjem posameznih sestavin. Kalorično lahko napitek tudi zmanjšate, če odvzamete med, piškot in kakav.
KEKEC PAŠTETA, KOS KRUHA, LITER VODE IN ODEJA
Moj oče večkrat pravi: “V avtu vedno imej s seboj kekec pašteto, kos kruha, liter vode in odejo!” Priznam, večkrat sem se smejal tem besedam, danes pa jih jemljem čisto resno.
V soboto smo bili priča popolni zapori na naših cestah. Sneg, predvsem pa močna burja, sta popolnoma ohromila promet na Primorskem. K popolni zapori cest so seveda pripomogli tudi vozniki tovornih vozil, ki niso upoštevali izločevanja in prepovedi vožnje ter s svojim neodgovornim ravnanjem povzročali popolne zapore cest, ovire pa velja pripisati tudi neustrezni vozni opremi, saj Primorci niso ravno vajeni snega in zato tudi nimajo ustrezne zimske opreme. Vse našteto je pripeljalo do situacije, da so nekateri bili 8 in več ur ujeti v koloni brez vode in hrane ter ob pomanjkanju goriva. Veliko jih je bilo tudi z otroci, ki imajo več potreb kot odrasel človek oz. je njihovo potrpljenje bistveno manjše kot pri odraslemu človeku. Dodatno nervozo so ustvarjale tudi večkrat diamentralno nasprotne si radijske novice, prometno informacijski center pa je bil dobesedno nedosegljiv že od 15 ure dalje (od takrat naprej lahko trdim z gotovostjo, saj sem jih sam večkrat neuspešno trudil priklicati). Če dodamo še malo utrujenosti in naveličanosti kmalu pridemo do situacije, ko ji lahko že brez zadržkov rečemo kaos.
Tudi z ženo sva bila priča sobotnemu kaosu. V petek sva imela obveznosti v Novi Gorici, potem sva se zvečer odpravila v Portorož in v soboto dopoldne zopet nazaj v Novo Gorico. Že v petek zvečer je močno snežilo tudi na Primorskem in stanje na cestah so bile več kot ugodne. Polno je bilo tovornjakov, ki so komaj premagovali še tako male klance, videla pa sva tudi nekaj zdrsov iz ceste. Naslednje jutro pa presenečenje. Vse okoli je bilo belo, na oko bi rekel med 15 in 20 cm snega. Glede na to, da prihajam iz celinskega dela Slovenije, sem seveda takšne količine snega vajen, za Primorce pa je to bila prava katastrofa. Vsaj po voznikih na cesti sodeč. Povprečna hitrost je bila okol 30 km/h in videlo se je, da niso vešči vožnje po zasneženi cesti. Za cesto do Kopra lahko rečem, da je bila v odličnem stanju, v primerjavi s tistim, kar je sledilo potem. Burja se je okrepila in na izpostavljenih mestih se ni videlo niti metra pred sabo. Vozili smo izredno počasi, tovorna vozila se niso izločala in vozniki z neustrezno opremo, so naredili svoje. Poklical sem tudi na prometno informacijski center, kjer so mi sporočili, da je cesta čez Rebrnice zaprta tako po “stari”, kakor tudi po hitri cesti. Z ženo nama ni preostalo drugega, kot da zavijeva na izvoz Sežana in po Krasu do Nove Gorice. Situacije v Sežani raje ne bom opisoval. Na nasprotnem pasu kolona kamionov, ki so bili postavljeni kar čez celotno avtocesto, zastoji osebnih vozil ... Kako je izgledalo, lahko vidite na spodnjem posnetku. Samo upal sem, da naju kaj takšnega ne doleti na najinem pasu. Cesta čez Kras sicer ni bila splužena, vendar se je kljub temu dalo lepo prebiti vse do Nove Gorice, kjer je bila cesta že kopna. Po obveznostih, pa naju je nekaj čez 15 uro čakala pot domov. Do Vipave je šlo nemoteno, potem pa čedalje slabše. Po hitri cesti smo že lahko srečevali tovornjake, ki niso upoštevali izločevanja in so obstali sredi ceste. Nekako se nama je uspelo prebiti do avtoceste, kjer pa sva padla v kolono. Malo premika in zopet čakanje. Tako je bilo vse do Razdrtega, kjer sva skrenila iz avtoceste, da bi pot nadaljevala po regionalni cesti do Postojne. Še danes ne vem, ali je bila to pametna odločitev ali ne. Pametna morda zaradi tega, ker sva se s tem rešila več urnega čakanja v koloni, saj sva prehitela celotno kolono in prišla na avtocesto tik za snežnimi plugi, tako da sva bila čisto na začetku kolone, slaba pa zaradi razmer na regionalni cesti. Popoln kaos. Burja je pihala v sunkih, na cesti so bili več 10 cm zameti, na določenih odsekih je bil samo en vozni pas, vozila pa iz obeh strani, vmes še Italijan, ki je imel pogon na zadnji kolesi in je popolnoma obtičal v snegu, ... V Postojni sva se odločila, da greva nazaj na avtocesto, pa če stojiva celo noč v koloni. Na srečo sva prehitela vso kolono in v roku pol ure so pred nama sprostili promet in počasi sva se lahko odpeljala proti domu.
Kekec pašteta in liter vode
Situacija, kakršni smo bili priča v soboto, me je spomnila na očetove besede zapisane v prvem stavku. Ne bi rad zvenel kot kakšen strokovnjak, ki bi podajal nasvete, kaj storiti v opisani situaciji, so me pa izkušnje naučile (ne samo sobotne), da se je na daljšo pot potrebno dobro pripraviti in včasih je bolje vzeti s seboj kakšno stvar več, kot pa manj. Morda se še tako smešno sliši kekec pašeta, kos kruha in liter vode, vendar v avtu je na daljši poti vedno dobro imeti kaj za pod zob in seveda ustrezno količino vode ali kakšne druge brezalkoholne pijače. Osebno raje priporočam navadno vodo, saj jo lahko uporabimo za več stvari, ne le za pitje, v kolikor bi jo potrebovali, kar razne sokove in gaziranje pijače ne moremo. S hrano in pijačo v takšnih situacijah ravnajmo skrbno, saj ne vemo koliko časa še bomo ujeti v vozilu. Ni dobro v prve pol ure pojesti in popiti vse zaloge, potem pa v nadaljnjih urah ostajamo žejni ali lačni. Tudi razni čipsi in druge podobne zadeve niso ravno najprimerjenše, saj smo po njih ponavadi zelo žejni, mi pa smo primorani paziti na zaloge vode. Opozoril bi še, da razne nosilne vrečke, konzerve, pločevinke, plastenke in drugo embalažo zavržemo šele doma, saj nam v danih situacijah lahko z malo iznajdljivosti pridejo prav in nam olajšajo marsikatero situacijo.
Odeja in gorivo
Oče je omenjal tudi odejo. Z ženo sva imela s seboj dve, sicer po naključju, vendar sta nama prišli prav. Ko stojiš v koloni se kaj hitro zgodi, da goriva nimaš več poln tank in si primoran varčevati z njim. V soboto sva bila celo priča, da je bilo počivališče Ravbarkomanda zaradi snega in tovornjakov nedostopno z avtomobilom, zato so vozniki ustavljali kar na voznem pasu avtoceste, si s kanglami hodili po gorivo in nato polnili svoje avtomobile kar na avtocesti. Naj ob tem še opomnem, da je pred odhodom na daljšo pot pametno napolniti svoj rezervoar, saj vam lahko ob nepredvidljivih situacijah reši marsikatero nevšečnost. Za zaključek tega odstavka naj torej povežem odejo in gorivo. V primeru, da boste v zastoju morali čakati več ur, zraven pa še varčevati z gorivom, vam bo odeja zelo pomagala, saj bo gretje, po tem, ko boste avto ugasnili, kmalu pojenjalo in zelo hitro vas bo začelo zebsti. Odeja vam lahko pri tem zelo pomaga. Prav tako vam bo odeja v veliko pomoč, če boste morali prenočiti v avtomobilu, ker vam situacija ne omogočala, da bi pot nadaljevali pred jutrom.
“Survival kit"
Les Stroud je v enih od svojih oddaj prikazal kako ravnati, če bi se znašli v snežnem zametu. Všeč mi je bila njegova ideja, da je v avtu dobro imeti t.i. “survival kit”, v katerem imamo zložene pripomočke, ki bi nam v različnih situacijah prišli prav. Tudi sam imam v avtu zloženo nekaj opreme, ki bi mi v raznih zastojih, snežnih metežih ali kakšni drugi situaciji prišla prav. Osebno imam dodane še nekaj več opreme, saj se večkrat odpravim v gozd in da ne prelagam vedno iz avta in nazaj v avto, jo pustim kar v prtljažniku, izpraznim pa jo, kadar potrebujem prostor. Kar pa vedno ostane v vozilu, pa vam prikazujem na spodnjih fotografijah:
1. Škatla, v kateri imam shranjeno opremo
2. Pribor za kurjenje ognja
3. Netivo za lažje prižiganje ognja
4. PVC vrečka
5. Različni pripomočki
6. Nož
7. Zložljiva žaga in sekira
Morda se bo marsikomu zdela oprema pretirana. Naj povem še eno anekdoto, ki se je naši družini pripetila, ko smo se vračali iz Kop. Snega še ni bilo, pihal pa je močan veter. Oče se je v avtomobilu hecal, da moraš vedno imeti s seboj sekirco, če se slučajno podre drevo, da si z njeno pomočjo narediš vsaj toliko prostora, da nadaljuješ pot. Cela družina se mu je smejala. Vendar le do naslednjega ovinka, ko nam je cesto zaprla podrta smreka, katere vrh je ležal čez celotno cesto. Verjetno ne rabim razlagati, da nam je sekira prišla še kako prav ...
Za konec naj še opozorim na dejstvo, da nam sama oprema ne bo nič koristila, če jo ne bomo znali uporabiti. Malo vaje pred realno situacijo torej ne bo škodilo.
ZAČUTITI SNEG
Pred časom sem prebral stavek: »Some people feel the rain, others just get
wet,« poleg katere je bila fotografija, na kateri je bila mala premočena
deklica iz revne vasi, ki uživa v dežnem nalivu. Fotografija me je vodila v
razmišljanje, da v času globalnega materializma in potrošništva, prevečkrat
pozabljamo na male vsakdanje vrednote, ki so nam tako blizu in vsakdanje, da
jih sploh ne opazimo več. V zadnjem letu in pol se skoraj vsak drugi dan, ko
tečem ali se odpravim v hribe, podam v naravo. Nikoli nisem bil pravi
impresionist, zato me tudi kot fotografa narava ni nikoli zanimala, sedaj, kot
tekača ali pohodnika, še bolj pa takrat, ko sem se začel resneje ukvarjati z
gozdovništvom, pa se je zadeva obrnila. Naučil sem se, kako opazovati naravo,
sprejemati tisto kar nam ponuja, hkrati pa ji vračati, kar ji kot posameznik
lahko vrnem. Spremenil se je odnos tudi iz fotografskega vidika. Nikoli si
nisem mislil, da me bo fotografiranje narave kdaj veselilo. Vendar me. In kadar
fotografiram naravo, se do narave ne obnašam izkoriščevalsko in v njej ne iščem
zgolj motive, ki bi bili primerni za dobre fotografije. Fotografiram tisto, kar
me navdihne in fotografiram tiste motive, katere bi rad še kdaj podoživel. Pa
čeprav le skozi pogled na posnete fotografije.
Kot sem že pisal v eni od prejšnjihobjav, fotoaparata na svoje pohode ne nosim s seboj, temveč za fotografiranje
uporabim le svoj telefon. Tokrat mi je bilo pošteno žal, da s seboj nisem imel
svojega fotoaparata, saj je bilo biti ob prvem snegu in sam v naravi res
prečudovito, občutke pa bi si vsekakor rad zapisal v trajnejši spomin.
Naročite se na:
Objave (Atom)