ENO LETO

Od zadnjega zapisa je minilo že več kot leto dni. Vzroka za neaktivnost ne bom pripisoval pomanjkanju časa, temveč izključno svoji lenobi.  Leto dni je dolga doba in med tem časom se je zgodilo mnogo zanimivih stvari. Pretekel sem Ljubljanski maraton (čas 3:28:00, še vedno imam upanje, da bom objavil poročilo, ki ga sestavljam že leto dni), čemur je sledila tekaška pavza, maščobo pa sem dnevno začel kuriti v fitnesu. Zimo, če bi ji letos lahko tako rekli, sem aktivno preživel v športni dvorani, z nekaj tekaškimi in pohodniškimi izleti po naravi, večere pa sem posvečal fotografiranju hrane. Spomladi se je količina teka za odtenek povečala, pozabil pa sem, kako je hoditi po gozdu in občutiti zadovoljstvo ob osvojenem vrhu hriba. Prvi sprehod v hribe sem opravil šele v avgustu. Se pa lahko pohvalim, da je bil avgust do sedaj moj najaktivnejši mesec, saj sem vsak dan zabeležil vsaj eno aktivnost - tek, plavanje, kajak, pohodništvo, fitnes, kolesarjenje, ...

 

Čeprav je bilo preteklo leto bolj športno, kot pa gozdovniško obarvano, sem kljub temu le uspel uresničiti svojo dolgoletno željo - opravil sem namreč izpit za voditelja čolna, nenačrtovano pa sem mesec za tem opravil še izpit za VHF GMDSS in pred kratkim še izpit za voditelja čolna na celinskih vodah. Postal sem pomorščak v kompletu. V teoriji.

Čoln sem prvič vozil že pri svojih šestih, sedmih letih. Sprva s pomočjo očeta, kasneje pa sem legendarno tomos štirko vozil tudi sam. Ne le, da sem bil skoraj deset let premlad za legalno vožnjo po morju, takrat mi tudi na misel ni prišlo, da bi potreboval kakšno dokazilo. Morda bi moralo priti na misel mojim staršem. Morda jim tudi je, vendar so bolj kot birokraciji, več pozornosti posvečali varnosti. Kje in do kam lahko plujem, mi je bilo že kar hitro zabičano, prav tako je bil moj koridor plutja izredno omejen - mali zaliv v kampu, stran od kopalcev. 

Čolna s tomosom že dolga leta ni več pri hiši, želja po vožnji pa je ostala. Izpite pa nisem opravil le zaradi legalne vožnje po morju, temveč zaradi moje radovednosti. Radovednosti, zaradi katere sem se spraševal, kaj hudiča pomenijo tisti kandelabri sredi vode, zakaj je en steber zgoraj rumen in spodaj črn, drugi je na sredini črn, zgoraj in spodaj pa rumen, zakaj tam sredi vode ponoči na vsake toliko časa nekaj utripne in kaj to pomeni. Pomembno poglavje zame pa je bila tudi navigacija, kateri že nekaj časa posvečam veliko pozornosti. Če sem se naučil brati topografske karte in razvozlal vse lepote gauss-krugerjeve projekcije (za katero mi še vedno ni jasno, zakaj se je Slovenija odločila za to projekcijo in je prava zabava kombinirati gps-e, ki te projekcije seveda ne podpirajo), so mi bile navtične karte popolnoma tuje. Zanimalo me je, kaj pomenijo vsi tisti križci, črtice, ladijce in sidra na navtični karti. Vem, lahko bi odprl priročnik in bi se to tudi sam naučil. Lahko. Lahko pa mi nekdo to razloži, zraven opravim še izpit za voditelja čolna in dobim nov pildek. Pildek, s katerim bom po vseh teh letih le lahko legalno plul po morju. Spoštovanje pravil je lepa čednost in z leti pride tudi odgovornost.

Leto v družbi lenobe hitro mine. Mislim, da imava z lenobo tihe dneve (poročeni že veste o čem govorim, čeprav izrecno in brez cinizma poudarjam, da ne govorim iz lastnih izkušenj), zato upam, da do naslednjega zapisa ne bo zopet minilo leto dni. Če se bo pa le odločila ločiti (mislim na lenobo in ne na ženo), pa se oglasim prej in dam za pijačo. Obljubim (eno pivo sem nekomu sicer še dolžan, ampak če bereš tale zapis, ga boš v kratkem dobil - obljuba še vedno drži).