Brišem
si potne srage, ki mi izpod kavbojskega klobuka tečejo po mojem obrazu.
Vroče je. Peklensko vroče. Tretji vročinski val to leto. Ura na roki mi
ob pol devetih zjutraj, ko veslam na štiri metre in še nekaj cm dolgem
sit-on-top kajaku, kaže 33°C. Zaradi toplotnega vpliva moje roke lahko
odštejem stopinjo ali dve, vendar zagotovo je vsaj 30°, 31° C. Za
dodatno segrevanje mojega telesa skrbi še tanka bela majica z dolgimi
rokavi, ki jo imam preventivno oblečeno pred sončnimi opeklinami.
Vročini navkljub uživam. Uživam v veslanju, ko v jutranjih urah s svojim
malim kajakom režem mirno morsko gladino. Morje je še tako spokojno,
vendar se žal že prebuja in pripravlja, da ga napade horda turistov.
Vem, da ob pol deveti uri zjutraj ne morem več govoriti o rani uri,
vendar je potrebno upoštevati dopustniški bioritem. Večina otrok se je
šele prebudila, oče pa je odšel po sveže žemljice v najbližjo pekarno.
Sledil bo zajtrk in ura bo že kazala skoraj pol deset, ko se bodo
odpravili na plažo. Preostane mi še torej dobra ura miru ...
Občutek
imam, da tudi morje začuti, kdaj se vsa karavana odpravi na plažo.
Takrat se morje prebudi. Kot človek, ki je jezen na budilko, ker ga je
zbudila v času, ko bi najraje še spal. Človek le s težavo vstane iz
postelje in se še na pol v sanjah odpravi v kopalnico, morje pa svojo
jutranjo nejevoljo pokaže s povečanim valovanjem in močnejšimi tokovi.
Za nas, ki se odpravimo na morje pred ostalim truščem ljudi, pa morje
ostaja mirno. Ve, da mu ne želimo nič slabega in ve, da se želimo z njim
poistovetiti in uživati v njegovi spokojnosti. Čeprav si morda dobil
občutek, dragi bralec, da vstajam pred sosedovim petelinom, se sam
deklariram za nočno ptico. Izjema pa je dopust, ko se moj bioritem
popolnoma spremeni. Če se med letom le s težavo prebudim med sedmo in
pol osmo uro zjutraj, pa sem na dopustu ob tej uri že popolnoma prebujen
in to brez pomoči budilke. Sledi jutranji ritual v kopalnici, zajtrk,
nato pa še jutranja športna dejavnost. V času, ko se pripravljam na
ljubljanski maraton, na katerem želim prvič v življenju preteči
kraljevsko dolžino 42 km, vsak drugi dan sledi ustrezen tekaški trening.
Po prihodu nazaj si obvezno pripravim regeneracijski napitek, nato pa
svoje napete mišice sprostim v km ali dveh dolgem plavanju. Kako uživam,
ko je v teh dneh morje tako toplo. Prava mlaka. Sovražim ledeno mrzlo
morje, čeprav sem letos že nekaj dni zapored plaval v morju, ki je imelo
19° C. Kljub toplim temperaturam se morje ni segrelo, saj je ves čas
pihala močna burja, ki je odnašala zgornji topli sloj, in zaradi katere
je na površje prihajala voda iz hladnejših spodnjih plasti. Na srečo jih
ima sedaj sedem stopinj več in plavanje v takšni mlaki je pravi užitek.
Po plavanju sledi kosilo, nato počitek in ko je sonce že dovolj nizko
na obzorju, še uživanje na plaži in zopet kakšen km ali dva plavanja.
Sledi sproščen večer z večerjo, ki vsebuje večjo vsebnost beljakovin in
dneva je hitro konec.
V
dnevih, ko na urniku ni tekaški trening, pa jutranje ure zapolnim z
izvajanjem pilatesa, s plavanjem ali veslanjem kajaka. In danes sem tu.
Na vodi, skupaj s svojim rdečim kajakom. 20 kg plastike, katera mi je
spremenila življenje bolj, kot sem si kadarkoli predstavljal.
Pred
dvema letoma sem ga kupil iz čistega dolgčasa. Ker na morju je pač
potrebno nekaj počet, kajne? Pred nakupom sem komaj razlikoval med
kajakom in kanujem in še sanjalo se mi ni, kakšen kajak je primeren za
morje. Po večurnemu googlanju in gledanju posnetkov na youtubu,
sem se podučil kateri tip kajaka potrebujem. Sledilo pa je razočaranje,
ko sem ugotovil, da novi, prav tako pa večina rabljenih kajakov,
dosegajo za moj žep previsoke cene. Idejo o nakupu potovalnega kajaka
sem torej moral opustiti, namesto tega pa sem si privoščil sit-on-top
kajak podjetja Roto, ki sem ga zaradi sejemskega popusta dobil po
resnično ugodni ceni. Tako sem naslednji vikend že veslal po morju.
Pravzaprav
še danes ne razumem najbolje, kaj se je zgodilo tistega dne, ko sem se
prvič usedel na kajak in naredil prve zamahe. Gibanje po morju mi je
prebudilo pozabljene občutke, ko smo s prijatelji še uživali v gorskem
kolesarjenju. V tistem času je bilo pri nas gorsko kolesarjenje še v
povojih, gorski kolesarji pa smo bili zgolj osamljeni jezdeci na svojih
kolesih. To so bili časi, ko smo še spoštovali planince in se zavedali,
da lahko z divjo vožnjo ogrožamo tudi druge. Težko bi rekel, da smo se
imeli za kralje gorskih steza, zagotovo pa smo bili kralji svoje
svobode. Svobode, ki nam jo je dajalo kolo. Še danes si večkrat na plano
prikličem spomine mazohističnih trenutkov, ko smo rinili po blatu, na
hrbtih nosili svoja kolesa ali pa zmrzovali v visokem snegu zgolj v
poletnih kolesarskih čevljih. Hkrati pa dobim rosne oči, saj vem, da
bodo zaradi poškodbe hrbtenice, ti trenutki zgolj še sladek spomin v
mojem življenju. Danes vem, da je mazohizem bil tisti, ki mi je dajal
energijo za življenje. Komaj sem čakal, da je prišel vikend, ko smo se s
prijatelji zopet odpravili na kakšno vožnjo po okoliških hribih. Med
vožnjo smo klepetali o različnih temah, občutiti pa je bilo tudi
medsebojno rivalstvo, ki nas je spodbujalo, da smo premagovali svoje
meje zmogljivosti. Kadar pa sem se na kolo odpravil sam, pa je bila
vožnja popolnoma drugačna. Samotna vožnja je vedno odpeljala moje misli
in na kolesu sem veliko razmišljal o življenju, šoli, kakšni punci,
zabavi, svoji prihodnosti, ... To so bili trenutki, ko sem pobegnil iz
realnosti in pustil domišljiji prosto pot. Kolesarjenje mi je
predstavljalo obliko meditacije, kjer sem sprostil vse svoje misli in
omogočalo, da sem se vedno poln energije vrnil v realno življenje. S
trenutkom, ko sem postavil kolo v kot, pa sem izgubil tudi te trenutke
(občutke). Izgubil sem prostor svobode, prostor, kjer bi sproščal svoje
misli in izgubil sem svoj polnilec za polnjene energije. Tudi za druge
športne aktivnosti sem našel vse manj časa, svoje življenje pa sem začel
polniti z drugimi aktivnostmi, za katere sem potihoma upal, da me bodo
osrečevale. Šport je zamenjala umetnost in popolnoma sem postal predan
fotografiji. Kljub vsem uspehom, ki sem jih dosegel kot fotograf, pa pri
fotografiranju nikoli nisem doživel takšnih trenutkov, kot sem jih pri
kolesarjenju. Kot kolesar sem bil svoboden, fotografija pa me je - kljub
temu, da mi je v življenju popolnoma spremenila pogled na svet, prav
tako sem s pomočjo fotografije odrasel bolj, kot bi brez nje -,
omejevala. Omejen sem bil vse do trenutka, ko sem se usedel na kajak …
Veslanje
lahko primerjam s kolesarjenjem. Za veslanje si vzamem približno toliko
časa, kot sem si ga za kolesarjenje, prav tako pa premikanje deluje
izključno na človeški pogon. In slednje mi je najpomembnejše. Uživam, ko
z vsakim zavesljajem začutim, kako se napnejo moje mišice in še bolj
uživam, ko se domov vrnem z bolečimi v njih. Veslanje mi predstavlja,
kakor ga je nekoč kolesarjenje, določeno obliko mazohizma. Veslanje ima v
primerjavi s kolesarjenjem, torej tri podobnosti. Omenil sem že prvo,
to je mazohizem, druga podobnost pa je meditacija, ki jo doživljam na
mirnem morju. Popolnoma se lahko primerja s samotno vožnjo na kolesu.
Kakor na kolesu, mi tudi pri veslanju misli bežijo sem in tja, znajdem
pa se tudi v trenutkih, ko so moje misli popolnoma prazne in samo
zamahujem z vesli ter opazujem okolico. Moram pa priznati, da mi popolna
samota v dobesednem pomenu ni bila nikoli všeč. Ko govorim o samoti,
nimam v mislih popolne odmaknjenosti od ljudi, temveč moram začutiti
njihovo prisotnost, četudi nekje daleč stran. Samota je torej bolj
psihična, kakor fizična, najlažje pa jo začutim pri različnih športnih
aktivnostih, ko sem lahko miselno le sam s sabo. Moje misli takrat
izgledajo kot dialogi - pogovori med menoj in drugim jazom, ki se skriva
nekje daleč v glavi.
Tretjo
podobnost pa bi lahko imenoval polnilec baterij. Kot sem si nekoč na
kolesu izpraznil svojo glavo in se na novo napolnil s svežo energijo,
enako storim sedaj pri veslanju.
Rad
bi še izkoristil zadnjih nekaj minut, ki mi jih je še preostalo, preden
kopica Nemcev in Italijanov zasede vsak prosti delček vzdolž obale in
dokončno prebudi morje. Ampak kakšni Nemci in kakšni Italijani?
Slovencev je v tem letnem času na Hrvaškem več kot v domovini! Na cesti
večinoma srečuješ avtomobile s slovenskim tablicami, prav tako je večina
avtomobilov, ki so parkirani pred apartmaji, s slovensko oznako. Sami
LJ in KR! A je še sploh kdo ostal v prestolnici? Dobro, tudi KP-jev je
dosti, ki se čez mejo hodijo namakat v hrvaško morje. Čakaj, ali je
slovensko? Mah, ne bom se spuščal v te teme. Tega vprašanja niso rešili
niti intelektualci pred mano niti ga ne bo še nekaj generacij za mano.
Žalostno pa je, da se hodijo kopat na Hrvaško, kot da v Sloveniji nimamo
dovolj lepih kotičkov. Na primer Bele skale. Najlepši del slovenske
obale, z najbolj čistim morjem. Žal pa so ga odkrili turisti in v
zadnjih letih je tudi tam postalo nevzdržno. Sicer pa pljuvam v lastno
skledo. Kaj že jaz počnem na hrvaški strani piranskega zaliva? Saj res,
splet okoliščin. Čeprav priznam, ni mi žal, da sem tu. Hrvati so me
znali zvabiti na svojo stran. Izogibal sem se jih z vsemi štirimi,
vendar sem jim na koncu vseeno klonil. Veste, dragi Slovenci, še
marsikaj se bomo morali naučiti od Hrvatov! Na primer to, kako tujca na
poceni način pritegniti v svojo državo, potem pa ga ožeti do zadnjega
centa. Oziroma lipe. Tega Slovenci ne znamo. Vse povsod bi zviševali
cene, da o vrtoglavih cenah nepremičnin raje ne govorim! Tudi najslabšo
luknjo, kjer odpada omet in kjer moraš paziti, da ne stopiš na kakšen
žebelj, bi prodali za zlato. Ker je pač center Portoroža. Ah, ja,
Portorož ... Lepo mesto, vendar žal mesto snobov. Večerne obleke, roke
polne prstanov in povešena ušesa, ki še komaj držijo vso težo uhanov.
Jaz pa kot klošar - razvlečena majica, kratke hlače in kroksi.
Kako uživam v trenutkih, ko se z ženo usedeva na klopco, iz vrečke pa
vzameva liter navadne vode in pečenega piščanca, ki sva ga kupila v
Mercatorju ter opazujeva ljudi. Jeva, kot da bi imela zadnjo večerjo,
mimoidoči pa naju gledajo z viška. Takšne ljudi imam najraje. Z veseljem
jih od daleč opazujem, kako si ženske v previsokih petkah lomijo, z
njihovega obraza pa je moč razbrati željo po čim hitrejši vrnitvi v
hotel, kjer si bodo lahko končno sezule svoje drage, a popolnoma
neuporabne čevlje. In moški v svilenih srajcah in hlačah, z briljantino v
laseh, ki se ves čas gladijo po trebuhu in se sprašujejo ali ni bila
morda tista jabolčna pita na koncu večerje vseeno preveč? Čeprav v
njihovih očeh dostikrat izpadem manjvreden, pa med takšnimi ljudmi
začutim svojo svobodo. Svobodo, kolikor si pač v tem demokratičnem
svetu, ki je najsvobodnejša oblika vladavine, lahko svoboden. Oh
demokracija …. Na videz nam je dovoljeno vse, oblast pa se z
noveliranjem vsakega posameznega področja trudi, da nas čim bolj vklene v
svoje lovke. Demokratični paradoks. Dajmo, sprejemajmo zakone, saj bomo
tako bolj varni in naš sistem bo bolj učinkovit! Ostajam brez besed …
Pri vsem tem mi je v naši ljubi državi najbolj zanimivo to, da se ob
vsakem odmevnejšem dogodku, bodisi avtomobilski nesreči bodisi ropu,
umoru, ali sedaj aktualnih gospodarskih aferah, takoj odpre razprava o
sprejemanju novega zakona. Javnost, po upanju na boljšo ureditev in v
izogib podobnim dogodkom in aferam v prihodnje, z veliko žlico sprejema
vse neumnosti, ki ji jih ponuja oblast. Spoštujmo raje obstoječo
zakonodajo in se jo naučimo uporabljati v praksi! Ko začnem govoriti o
političnem dogajanju v Sloveniji, vedno postanem živčen. Letošnji dopust
preživljam brez gledanja poročil ali branja tekočih novic. Namesto tega
raje preberem kakšno knjigo ali dve več in priznati moram, da se
počutim bolje. Sedaj pa res dovolj o politiki, saj se ne bi rad živciral
v tako lepem jutru. O čem sem že pravzaprav razmišljal? Aja, o snobih
in svobodi. Še vedno ne razumem, kako se lahko večina ljudi na dopustu
obnaša tako snobovsko - jedo v najprestižnejših restavracijah, pijejo
drage koktajle, oblačijo se v drage obleke, zadnje cente pa bodo
zapravili za neumnosti, ki jih sploh ne potrebujejo. Po dopustu pa jok.
Denar je izpuhtel in treba se je soočiti z realno situacijo. Pred časom
sem bral študijo o tem, da ljudje v času recesije zapravljajo več, kot v
obdobju gospodarske rasti. Vzrok naj bi bil v samopotrjevanju in
ohranjanju svojega statusa v družbi. S prekomernim trošenjem si dajejo
občutek obstoja in veljavnosti v družbi, hkrati pa želijo zatreti svoje
manjvrednostne komplekse. Potrditev te raziskave dnevno opazimo v
trgovinskih centrih. Kljub manjši kupni moči potrošnikov, so nakupovalni
vozički še vedno polni, ljudje pa še vedno kupujemo, česar ne
potrebujemo. Priznati pa je potrebno, da smo potrošniki vse bolj pozorni
na akcijske cene, kar so znali dobro izkoristiti tudi trgovci. Izdelek,
včasih celo zgolj navidezno, znižajo, vendar potrošniki izbrani izdelek
še vedno krepko preplačamo. Pregovorno bi lahko rekli, da je volk sit
in koza cela - trgovci še vedno dovolj zaslužijo, potrošniki pa imamo
občutek, da smo izdelek kupili cenovno ugodno. Ekonomska logika je
popolnoma enostavna - iz majhnega inputa, kar pomeni slabšo kakovost, pridelati največji output, kar
pomeni prodati slab izdelek po najvišji ceni. Da o prevarah v
prehranski industriji raje sploh ne govorim. Če rečem, da je prodajanje
bio hrane po dražji ceni, ki se na koncu izkaže, da je še slabše
kakovosti, kot tista "navadna" iz trgovine, zavajajoče, se bom izrazil
zelo milo. Bom imel pa svoj vrt in zdravo hrano sem si rekel. Tudi ta
misel je zgolj utopija današnjega sveta, saj že kupimo gensko
spremenjeno seme in nimamo nikakršne možnosti po gojenju naravne
zelenjave. Monsanto in druge korporacije so s svojim vplivom dosegle
celo to, da se spreminja EU zakonodaja, v ZDA pa že imajo tako ali tako
nekaj let vso kontrolo. Boj v prehranski industriji je sicer razumljiv.
Prehranska industrija je poleg vojaške in farmacevtske industrije
največja na svetu, vse tri industrije pa so med sabo neločljivo
povezane. Da ustvarja farmacevtska industrija dobiček, morajo ljudje
biti bolni, pri čemer pomaga prehranska industrija. Porast bolezni je v
večini primerov povezan z nepravilnim prehranjevanjem in slabo
kakovostjo hrane. Za nameček pa svoje opravijo vojne po svetu - določena
gospodarstva so izrazito usmerjena v vojaško industrijo, zato za svoj
obstoj potrebujejo vojne. V vojni pa se potrebujejo zdravila in hrana.
Pa smo zopet v začaranem krogu … Svet je res lep, kajne?
Iz
obale že slišim otroške krike. Moj čas se počasi izteka, vendar še
nisem prišel do svoje točke vrnitve. Kadar veslam proti jugu, se vedno
obrnem pri marini. Cca 5 km v eno smer, skupaj torej 10 km, kar je ravno
pravšnja razdalja za jutranjo razgibavanje. Vzdolž obale opazujem
čudovit pogled na kopno. Drugačna perspektiva, ki je nisem vajen.
Razgibana obala bi ob nežnejši svetlobi bila zanimiv fotografski motiv.
Oh, fotografija … Moja nesojena ljubezen. Toliko mi je dala in toliko
odvzela. Sva kot zakonca, od katere se še nisem pravno ločil, čeprav ne
živiva več skupaj. Bojim se vrnitve k njej, vseeno pa nimam dovolj
poguma, da bi se dokončno ločil in prekinil vse stike. Preveč jo imam
rad, da bi ji to storil. Vendar se jo bojim. Bojim se njene
posesivnosti, ko posameznika tako vklene v svojo pest, da misli le nanjo
in se ukvarja le z njo.
Spomin
me ponese dve leti nazaj. Sposoben sem bil razmišljati le o
fotografiji, svet okoli sebe pa sem zaznaval v fotografijah. Fotografije
sem preprosto videl v svoji glavi, prenos na fotografski papir preko črne škatle,
pa je bilo le še vprašanje časa. V fotografijo kot umetnost, sem
zabredel tako globoko, da sem razumel zakaj so določeni umetniki storili
določena dejanja v korist umetnosti. Kot si je npr. Van Gogh odrezal
uho. Osebno sicer nisem imel takšnih nagnjen, vendar že samo razumevanje
takšnih dejanj je bilo zastrašujoče. Spominjam se svojega projekta Razgaljen, za
katerega menim, da je moj čustveno in izpovedno najgloblji projekt.
Danes kaj takšnega nisem več sposoben posneti, mi je pa po njegovem
zaključku osebnostno doprinesel več, kot sem se v času njegovega
nastanka lahko zavedal. Projekt mi je odprl oči in na glas sem si
priznal, da nisem zadovoljen s svojim zunanjim in pa tudi notranjim
videzom in da so potrebne spremembe. Epilog tega projekta je bil, da sem
začel postopoma paziti na hrano in vse več pozornosti namenjati
rekreaciji. Zaradi boljše telesne pripravljenosti sem postajal vse bolj
energičen, ležanje na plaži me je dolgočasilo, zaradi česar kupil sem
kajak, ki mi je dokončno spremenil življenje ...
Suunto
na roki zapiska in oznani peti km. Na levi strani zagledam marino.
Sonce že dobro pripeka, majica je že popolnoma prepotena, grlo pa
postaja vse bolj suho. Čas je, da se obrnem proti domu ...
